Umetniški pogled v vesolje in odkrivanje novih svetov

Razstava predstavlja novo serijo slik umetnika, ki eksperimentira z neobičajnimi pristopi v slikarstvu. Njegova dela temeljijo na osnovnih likovnih prvinah, kot so barva, svetloba in prostor. V trenutnem slikarskem opusu raziskuje teksturo kot površinsko značilnost nosilca slike, pri čemer je klasično bombažno platno zamenjal z denimom. Raziskovanje tekstur in novih slikarskih podlag, kot je denim, prinaša umetniku sveže izzive ter priložnosti za ustvarjalno izražanje. Uporaba denima obogati sliko in doda globino naneseni barvi.

Osrednja tematika razstave je odkrivanje razsežnosti vesolja ter upodobitev, galaksij, protoplanetov in planetarnih sistemov. Raziskovanje vesolja ostaja ena izmed najbolj navdihujočih dejavnosti človeštva. Velikanske planetarne mase, ki lebde v kozmičnem prostoru, skupaj z galaksijami in zvezdami, slikar upodablja z osupljivo preprostostjo. Na ta način oddaljena nebesna telesa približa našemu pogledu, hkrati pa nas opominja, da so ti svetovi še vedno nepoznani in nedosegljivi.

S povezovanjem interdisciplinarnih znanj umetnost presega meje tradicionalnega slikarstva. Razstava predstavlja edinstveno povezavo med umetnostjo in znanostjo ter spodbuja razmislek o naši vlogi v vesolju ter neskončni želji po odkrivanju novega.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Miran Kreš (1973) je leta 1998 diplomiral pri profesorju Zdenku Huzjanu z diplomsko temo iz abstraktnega slikarstva. Že med študijem in po diplomi se je predstavil javnosti s skupinskimi in samostojnimi razstavami. Nekaj let je živel in delal v Amsterdamu na Nizozemskem, kjer je samostojno in v sodelovanju z nizozemskimi, angleškimi in francoskimi umetniki uresničil več multimedijskih projektov. Od leta 2007 do 2015 je bil član mednarodne skupine slikarjev Pintura Fresca, ki je s svojim delovanjem presegala konvencionalne paradigme v slikarskem ustvarjanju.

Krešev medij obsega slike, grafike in instalacije, pri čemer je rdeča nit njegovih del raziskovanje likovnih prvin ter psiholoških učinkov, ki jih ti elementi imajo na opazovalca.

Med ključnimi mejniki v njegovi umetniški karieri izstopajo naslednji projekti: projekt „GAD“ na Youth Biennialu v Bukarešti leta 2005, prejem posebnega priznanja za grafiko na „II. International Printmaking Exhibition“ v Istanbulu leta 2006, razstava v „California Institute of Integral Studies Gallery“ v San Franciscu, leta 2008, projekt „Berlin“ v Factory-Art Gallery v Berlinu ter v galeriji MOP v Sydneyju, Avstralija, leta 2012. Poleg tega je leta 2013 zasnoval samostojno razstavo „Iluminacije“ v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Med drugimi pomembnimi razstavami je tudi „Preliminary Design of an Experimental Art-Circling Spaceship“ iz leta 2016, ki je bila razstavljena v Kunsthaus Essen v Nemčiji, ter razstava „XYZ 2“ v KiBeli v Mariborju.

Edita Filo

PAF PUF BUM

Razstava v Galeriji Hest bo združila najnovejše grafično ustvarjanje Vesne Drnovšek in kiparsko snovanje Aleša Juriča. Poleg ljubezni, ju povezuje tudi umetniško eksperimentiranje pri uporabi že obstoječih predmetov, najdenih tako v naravi kot v okolju človekovega vsakdanjega življenja. Tako iz njihovih ostankov skozi umetniško »reciklažo« poustvarjata njihovo novo realnost. Kot pravi Vesna: «…zato paf puf – od vsepovsod naenkrat in potem nastane bum.« Vesnine grafike v tehnikah globokega tiska so pokrajine v katerih se prepletajo ponavljajoče podobe in enkratni vtisi rastlinja, njihovo končno podobo pa gradi postopoma, s plastenjem odtisov na papir. Elementi vratnih kljuk, ki jih je Aleš vkomponiral v skulpturo, tvorijo s svojim ritmom nekakšno življenjsko deblo vseh tu »nevidnih« vrat skozi katera smo imeli ali imamo možnost vstopiti.

Vesna Drnovšek je bila rojena leta 1973 v Trbovljah. Leta 1997 je diplomirala na ljubljanski ALUO, smer slikarstvo. Na isti akademiji je leta 2001 zaključila magistrski študij grafike. Živi in dela v Ljubljani.

Aleš Jurič je bil rojen leta 1965 v Ljubljani. V letih 1988 do 1991 je študiral kiparstvo na FLU Cetinje. Študij je zaključil leta 1996 na ljubljanski ALUO. Živi in dela v Ljubljani.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Razstava je del LUV fest-a 2025 (Festival Ljubezni, Umetnosti in Vandranja).

Kiparska razstava bo na ogled od 13. 2. do 27. 2. 2025, v Galeriji Hest v MARIBORU, Židovska ulica 1.

Vlasta Zorko, rojena leta 1934 v Mariboru, je diplomirala iz kiparstva na Akademiji upodabljajočih umetnosti v  Ljubljani (1959). Po študiju je poučevala na različnih izobraževalnih ustanovah, nato pa se je leta 1972 posvetila samostojnemu ustvarjanju. Udeleževala se je mednarodnih simpozijev in razstavljala doma ter v tujini. Njeno delo je prepoznavno predvsem po kiparskih postavitvah v javen prostoru in manjših, čustveno nabitih plastika. Velja za eno najpomembnejših slovenskih kipark druge polovice 20. stoletja. Leta 2024 je prejela Priznanje častne občanke mesta Maribor.

_______________________________________________________________________________________________________

Akademski kipar Marjan Drev (1955) je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani  od 1976 do 1982 pri kiparjih Zdenku Kalinu, Slavku Tihcu in Dušanu Tršarju in leta 2015 doktoriral iz predmeta likovna teorija pri prof. dr. Jožefu Muhoviču. Imel je 24 samostojnih razstav in je avtor desetih javnih figuralnih bronastih in kamnitih spomenikov na Štajerskem, Prekmurju, Dolenjskem in Beli krajini.  Organiziral je več tematskih razstav in predavanj na temo “Nove paradigme v likovnih umetnostih”, kjer obravnava likovno umetnost s kontekstov matematike in psihologije zaznavanja. Leta 2024 je postal dobitnik stanovske kiparske nagrade.

V Galeriji Hest v Ljubljani (Židovska ulica 8) si lahko do 30. 1. 2025 ogledate prodajno razstavo slikarskih del Lojzeta Logarja (1944, Mežica – 2014, Izola).
Na ogled so dela iz sedemdesetih let preteklega stoletja, ki Logarja predstavljajo kot osrednjo likovno osebnost slovenske različice poparta, kot tudi desetletje kasnejša dela, ko je ustvarjal v koloristično bogatem ekspresionizmu.

Prodajna razstava je na ogled v Galeriji Hest MARIBOR od 20. 9. 2024 do 4. 10. 2024 in je pripravljena v sklopu 2. Maribor Art Walk-a (2024).

Odpiralni čas galerije:

ponedeljek - petek: 10.00 - 14.00 in 16.00 - 19.00

sobota: 10.00 - 13.00

DRAGICA CEVK JORDAN (1940 – 2023)

je bila rojena leta 1940 v Veliki Trnavi. Leta 1961 je začela študij na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu, kjer je leta 1964 diplomirala pri profesorju Miljenku Stančiću. Štiri leta kasneje je prvič samostojno razstavljala doma (Zagreb) in v tujini (Bruxelles). Na študijskem potovanju v Parizu in Londonu se je seznanila z deli Velazqueza in Goye, ki sta nanjo naredila izredno močan vtis. Živela in ustvarjala je v Zagrebu in na Braču.

Slikarstvo Dragice Cvek Jordan je prepoznavno po značilni belini in svetlobi. Sama umetnica je belino primerjala s tišino. Najpogostejši motiv v njenem slikarstvu je bil poleg šopka, deklica / nevestica, s katero je umetnica nezavedno stremela k temu, da bi v sebi za vedno ohranila tisto otroško / dekliško. Poleg oljnega slikarstva je ustvarjala tudi risbe in grafike.

VASILIJ JOSIP JORDAN (1934 – 2019)

je bil rojen leta 1934 v Zagrebu, slovenskim staršem. Leta 1953 je začel študij na zagrebški Akademiji likovnih umetnosti, kjer je leta 1958 diplomiral pri profesorju Ljubi Babiću. Tri leta kasneje je prvič samostojno razstavljal v zagrebški Mestni galeriji sodobne umetnosti. Leta 1978 je bil izbran za docenta na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu, leta 1982 pa za rednega profesorja, kjer je ostal do leta 2000. Na isti ustanovi je bil med leti 1991 in 1994 tudi dekan. Leta 1990 je v Benetkah razstavljal skupaj z Giorgiom De Chiricom. Živel in ustvarjal je v Zagrebu in na Braču.

Slikarski svet Vasilija Josipa Jordana je nadrealističen, njegova platna napolnjujejo lebdeče figure, nenavadne arhitekture, pohištvo in stari predmeti. Če se povzpnemo po slikarjevih stopnicah, ki navidezno ne vodijo nikamor, nas le-te zanesljivo pripeljejo v brezčasje. S svojo paleto  žlahtnih okrov in rjavin se je zapisal kot lirični pripovedovalec razpoloženjskih situacij.

Izidor Urbančič se je rodil leta 1925 v Ljubljani. Leta 1947 se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in diplomiral v letu 1951. Študij je nadaljeval na specialki za slikarstvo in jo pri prof. Gabrijelu Stupici končal leta 1953. Študijsko je potoval v Francijo (1955) in Italijo (1956). Kot likovni pedagog je poučeval v Zagorju ob Savi, v Polju pri Ljubljani in na srednji Aranžerski šoli ŠCBP v Ljubljani. Sodeloval je na številnih slikarskih in kiparskih kolonijah doma in v tujini. Poleg slikarstva se je ukvarjal tudi s kiparstvom in grafiko. Izidor Urbančič je umrl leta 2000.

* RAZSTAVA JE PODALJŠANA DO 10. 4. 2024.

Slikarska platna Barbare Demšar so prežeta s toploto sonca in brstečim življenjem narave, ki obdaja človeka. Na njenih delih ne bomo prepoznali realistične odslikave krajine, temveč njeno abstrahirano izpeljanko, ki pa jo avtorica izvirno dopolni s posameznimi simboli in elementi, ki v dinamični igri medsebojnih odnosov poustvarijo živahno podobo. Pred nami se tako izrisuje cvetenje njenih vrtov, obdani smo s plesom metuljev, znajdemo se pred širino poletnih travnikov in se tiho predajamo mistični zemlji katere delček smo vsi. To so akrilna platna, ki so odeta v živahne barve, njihova strukturirana površina je obogatena s tehniko kolaža in v njih avtorica zajema tisto osebno občutenje sveta, ki vabi gledalca k iskrivemu in pristnemu veselju nad prebujajočim se življenjem.

Barbara Demšar (1969) je diplomirala iz likovne pedagogike pri prof. H. Gvardjančiču na Pedagoški fakulteti v Ljubljani leta 1997. Je članica Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije in Združenja umetnikov Škofja Loka. Živi in dela kot svobodna umetnica v Škofji Loki. Razstavlja na številnih samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini, prav tako je za svoje delo prejela veliko nagrad in priznanj.

Edita Filo

Razstava bo na ogled v Galeriji Hest, Židovska ulica 8, Ljubljana od 22. 2. do 7. 3. 2024.

Razstava Moji vrtovi je del LUV FEST-a 2024 (Festival Ljubezni, Umetnosti in Vandranja):

Vljudno vabljeni na odprtje slikarske razstave v torek, 28. novembra 2023 ob 18. uri v Galerijo Hest, Židovska ulica 1, Maribor.

Razstava je pripravljena v okviru 100. obletnice rojstva Milana Butine (1923-1999).

Razstava bo v Galeriji Hest v Mariboru na ogled do 12. decembra 2023.

Anja Jerčič Jakob (1975, Slovenj Gradec) je leta 2004 na Akademiji za likovno umetnost zaključila magistrski študij grafike, leta 2007 pa še magistrski študij slikarstva. S svojim umetniškim ustvarjanjem nas popelje v vseobsegajoči svet narave in njenih detajlov.

Maruša Šuštar (1977, Kranj) je leta 2016 zaključila magistrski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V svojem slikarstvu se ukvarja s sodobnimi tematikami današnjega sveta in človeka v njem.

Emira Turnadžić (rojena 1955 v Zagrebu) je leta 1979 diplomirala na Akademiji likovnih umetnosti v Sarajevu pri prof. Ismarju Mujezinoviću. Po končanem študiju je dve leti ustvarjala v slikarski Majstorski radionici Ljube Ivančića in Nikole Reiserja. Poučevala je risanje na sarajevski Akademiji za likovno umetnost. Leta 1981 je dobila nagrado na 11. Bienalu mladih na Reki in leta 1982 še nagrado za slikarstvo na razstavi v »Collegium Artisticum« v Sarajevu. Živi in dela v Ljubljani.

* Razstava je na ogled v Galeriji Hest v Ljubljani, Židovska ulica 8, med 10. in 24. majem 2023.

Razstava Ejti Štih - Konflikti je na ogled v Galeriji Hest v Mariboru (Židovska ulica 1) od 19. aprila do 6. maja 2023. 

Odpiralni čas galerije:

ponedeljek - petek: 10.00 - 14.00 in 16.00 - 19.00

sobota: 10.00 - 13.00

BITI

Čeprav filozof Emanuel Levinas govori o tem, da biti ne moremo deliti, in da si o tem lahko le pripovedujemo, je dejstvo, da je vsak med nami, ljudmi, bil v začetnem delu svojega življenja dobesedno sobitje biti še preden se je rodil. Ta vpetost v sobit oziroma sobitnost in osnovna zmožnost so-čutenja ter ob-čutenja tega najbolj osnovnega skupnega, ki ga moremo misliti, je neke vrste začetni impulz za to skupino del.

Jiři Kočica

_________________________________________________________________________________________________________

Podoba dotika, cikel figur, izklesanih v belem marmorju so odtis Kočicovega zaznamovanja razmisleka in zaznavanja o smislu in osmišljanju lastne biti. Figure predstavljajo malo plastiko, ki izžareva naboj materije, čutnosti in zamrznjene minljivosti. Oblike se sučejo v skoraj eliptični neskončni formi z nakazovanjem ponovljivosti, istočasno ciklične minljivosti skozi rojstvo in razvoj občutka za slutenega duha bitja. Prepoznavnost podobe se razvija v maniri kanonične forme, avtor poda prečiščeno materijo, skorajda abstraktno figuro, na nek način evolviran limb razvitega, že formiranega duha. Podoba, ki oblega forme za napoj doživljanja, se vizualno spreminja na podlagi haptičnega dotika. Ni le kip v smislu umetniškega objekta, temveč sled naracije in doživetih senzornih spominov. Delo Kočice artikulira tvorni, senzibilni značaj senzornih ikonografskih, shematskih ponazoritev evolucijskega pristopa in podoživljanja oblike v odnosu z osmišljanjem obstoja lastnega biti.

Tako se stvarnost v obliki osnovne materije, kjer se kamen, kot simbol fetusa in les kot namišljena maternica prepletata skozi igro dialoga o neskončnosti. Kiparsko delo, ki ga Kočica predstavlja, se sofisticirano in trezno odzove na podlagi dialoga in odnosa med lesom in kamnom, svetloba pronica v kalup in se širi skozi mlečno bel marmor naprej v prostor. Monumentalnost in repetitiven prikaz skupine objektov gradi koordinatni sistem opazovanja in poglablja prostorski učinek podoživljanja umetnikovih kreacij v neprekinjeno obravnavo vidnega. Stvarnost se in situ bere kot duhovnost, dotik dopušča, da se duhovnost spravi v spoj z osmišljanjem.

Dr. Tilen Žbona

______________________________________________________________________________________________________

Jiři Kočica je rojen 4. oktobra 1966 v Slovenj Gradcu. Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani (grafično oblikovanje) je končal leta 1985. Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani je končal z diplomo “Kip na specifični lokaciji”  leta 1991 pri prof. Luju Vodopivcu in prof. Tomažu Brejcu. Specializacijo je zaključil s temo “Kata-logos” pri prof. Dušanu Tršarju leta 1993. Pedagoško in umetniško delo združuje skozi “dejavnice”.

Prejel je Županjino nagrado v okviru Slovenske kiparske razstave.

Večji dosežki so vsekakor redefinicija in prenova nekdanjih vojaških zaporov na Metelkovi ulici v Ljubljani v mladinski hotel Celica ter večja permanentna kiparska postavitev v Preglovem raziskovalnem centru (del Kemijskega inštituta v Ljubljani).

Udejstvuje se tudi v teoretskem delu z različnimi strokovnimi članki o umetnosti v specializiranih revijah in knjigah. Bil je snovalec in kurator večje pregledne razstave Slovensko kiparstvo v Celju (4-letni projekt z Alenko Domjan, Tomažem Brejcom, Polono Tratnik in Ireno Čerčnik), od leta 2016 kurira tudi v galeriji Kemijskega inštituta.

Leta 2020 je prišel v ožji izbor za nagrado Kresnik za svoj roman, ki se ukvarja s sodobno umetnostjo z naslovom Izvirnik.
Od leta 2021 predava na fakulteti za Vizualno umetnost in oblikovanje na Univerzi na Primorskem v Kopru.

Rihard Jakopič (Ljubljana 1869 - Ljubljana 1943) je osrednja osebnost slovenske umetnosti, saj o njej kot takšni resnično lahko govorimo šele z nastopom modernizma, ko je ideja  slovenske umetnosti postala programska stalnica, Jakopič pa njen neuradni strateg. V družini podjetnega trnovskega pridelovalca zelenjave z obilo trgovskega čuta se je našel denar tudi za njegovo slikarsko izobraževanje. Začel je leta 1887 na Dunaju pri profesorju Franzu Rumplerju, končal dva letnika, nato leta 1890 vpisal minhensko akademijo, a je kmalu študij opustil in se ob Antonu Ažbetu in Ferdu Veselu začel izpopolnjevati zunaj institucionalnih okvirjev. Njegov študij je ves čas ovirala bolezen. Ob ustanavljanju Slovenskega umetniškega društva leta 1899, katerega tajnik je postal, se je za nekaj časa ustalil v Ljubljani, po polomu druge razstave dve leti pozneje pa se je preselil k svoji zaročenki Ani Czerny v Škofjo Loko. Leta 1903 je en semester delal v Pragi pri Vojtechu Hynaisu. V Ljubljano je dokončno prišel leta 1906, leta 1909 zgradil Jakopičev paviljon na svoje stroške, ga odprl s tretjo razstavo neformalno obujenega umetniškega društva in vse do srede dvajsetih let je organiziral in vodil umetnostno življenje v mestu. S Sternenom je v letih 1907-1914 organiziral umetnostno šolo, a jo je kmalu vodil sam. Bil je med ustanovniki Narodne galerije in Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Doslej je evidentiranih nad tisoč dvesto Jakopičevih slik in skic. Njegov slog se je oblikoval v minhenskem okolju med salonskim realizmom in sodobnimi tendencami. Pred koncem desetletja se je začel obračati h krajini, v kateri je opaziti prve znake impresionistične tehnike, vendar podrejene lokalnim secesijskim prijemom. Po prelomu stoletij je do l. 1904 skupaj z Groharjem, Jamo in Sternenom zgradil aparat slovenskega impresionizma, kot je sam zapisal. V letih 1905-06 se je vizualni izkušnji pridružilo bolj izrazno doživljanje. Tedaj so nastale številne v osebne vizije prelite upodobitve interierjev, hkrati pa vrsta sijajnih krajin. Do leta 1912 je podobe vidnega sveta transponiral v postimpresionistične barvne harmonije, v katerih se je do leta 1917 razdeljena paleta umaknila lirični barvni ubranosti odločnejših potez. Po prvi svetovni vojni je njegovi izraz postajal vse bolj ekspresiven, reka Sava v izbranem območju med Tacnom in Črnučami se je pojavila kot vodilni motiv, pogosto pa je za zadovoljevanje naročniških želja ponavljal predvojne teme, še posebej motive brez in dela na polju. Zadnje desetletje je minilo v meditacijah ob vizionarno-ekspresivnih cvetličnih tihožitjih in ob temah, izvedenih iz fresk v veži stanovanjskega kompleksa Meksike v šempeterskem predmestju, ki jih je risal v pastelni tehniki.

Andrej Smrekar

France Slana je nadvse ljubil življenje in je zato toliko bolj obžaloval njegovo minevanje, še posebno pa vse bolj naraščajoče izginevanje starodavnih lepot.  

Že v mladosti je bil eden najbolj perspektivnih slovenskih slikarjev, čigar intimno dojemanje arhaičnega sveta se je srečno ujemalo s tedaj modernimi umetnostnimi informelskimi smermi, pozneje pa se je vse bolj prostodušno prepuščal vitalistični osebni naravi.

Nostalgijo in temačnost svojih zgodnjih slik je črpal iz razpadajočih mlinov in kozolcev, njihovo geometrijsko strukturo in razjedeno površino pa baladno uskladil z zamolklim zvenom svojega oglatega »jezika iz zemlje«. Iz žalobnih spoznanj o propadajočem kmetstvu je slikal zapuščene domačije, zasnežene bajte in razrušene mline ter v gostilno ali pokrajino postavljene osamele kmete. Rad je upodabljal tudi spomeniško staro Ljubljano, z razpadanjem sveta pa se je soočil tudi med slikanjem popotresnega Skopja. Afiniteto do starinskosti je pomenljivo projiciral tudi skozi pogled na cvetje, ki ga je najraje odkrival že naslikanega na fasadah starih gorenjskih kmečkih skrinj, torej v ljudskem slikarstvu, ki ga je s svojo stilizacijo spodbujalo tudi k modernejši umetnosti; pozneje pa je podobe svojih neštetih šopkov prerajal vse do abstraktnih barvno ognjevitih muzikalno razčlenjenih kompozicij.  

Ker je preživljal mladost v Splitu in ljubil morje, se je vse bolj posvečal tudi slikanju predmestnih hiš ali izsanjanih konstrukcij kulisastih mestnih panoram, opustelih otoških planjav, osamelih pristaniških pomolov ali magičnih prizorov s strmečimi ljudmi ali mrgolečim človeškim vrvežem. Atmosferske fascinacije nad morskimi planjavami je z veliko lahkoto prestrezal tudi na virtuoznih akvarelih. Njegove značilne ženske med rožami, v morskih valovih in na obalah, kjer se v malone obrednih kretnjah pogansko predajajo žarkom boga Sonca in ognju božanstva Erosa, pa postajajo kot malone alegorične podobe življenjskega veselja pravi erotični protipol tistim prizorom življenjskega razkrajanja, ki umetniku utelešajo thanatos.

Skozi oči življenjskih spoznanj je pričel Slana slikati še živalske motive, ki se zde ob vsej svoji konkretnosti tudi vse bolj simbolni ali vsaj emblematični. Taki so vselej v slikovito razcefranem profilu uzrti razborito ognjeviti petelini; nič manj značilne in pogoste niso že v svoji sumarni formi monumentalne morske ribe, ritmično nagnetene v kompozicijsko zgoščenih jatah ali napihnjeno sršeče in podmorniško samotne. Enako izrazito se jim pridružujejo fascinantno strmeče sfinge raznobarvnih egipčanskih mačk, frontalno sedečih pred okrušenimi hišnimi zidovi, poetične ptice pa se mu v ravnočrtno potujočih jatah ali kot samotne znanilke lepote najraje nizajo na bolj sanjskih in fantastično ter hrepenenjsko obarvanih prizorih. Mizerijo človeškega veselja simbolizirajo slikarju tudi pisani klovni in ponekod je umetnik nadel klovnovske poteze celo svoji lastni podobi, upodabljal pa se je tudi kot Don Kihota.  

Slehernega od motivov je obdeloval vedno na novo, pri čemer se mu je žaromet zgodnejših izhodišč razblinil v tisoče isker, ki so vsaka zase spomin na prvotni temnejši ogenj in hkrati izhodišče za njegove nove in barvitejše, pogosto tudi muzikalno ubrane odtenke. Sam s sabo pa je bil ves čas usklajen prav v svoji predanosti lastnemu pristnemu doživljanju, v življenjski strasti prepuščen tudi vdani resignaciji, in je vse do zadnjega ostal otroški zbiratelj spominov, ki se mu lesketajo pred začudenimi očmi na planjavah in pečinah življenja ter pričajo o vesolju živahnega samotarja, ki strmi v razsute ostanke na življenjskih obalah ter odkriva lepoto celo v prekrajanju vsakršnih naplavin, pri tem pa nam prinaša venomer nove cvetlične šopke.

Milček Komelj

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

France Slana se je rodil 26. oktobra 1926 v Bodislavcih pri Ljutomeru. Po izselitvi družine v Split je tam obiskoval osnovno šolo in prvi letnik gimnazije. Na začetku drugega letnika se je družina preselila v Ljubljano, kjer je France nadaljeval šolanje. Med leti 1943 in 1945 je bil pri partizanih. Tedaj je začel intenzivno slikati. Po osvoboditvi se je vpisal na Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, kjer je leta 1949 diplomiral pri prof. Gabrijelu Stupici. Nekaj časa je delal kot ilustrator, a se je kmalu odločil za poklic samostojnega umetnika. Študijsko je potoval v Francijo, na Norveško, v Egipt in Ameriko. Umrl je aprila 2022.

Prvič je samostojno razstavljal v ljubljanski Mali galeriji leta 1953. Sledilo je več kot 150 samostojnih razstav doma in po svetu. V Galeriji Hest je kot prvi umetnik prvič samostojno razstavljal leta 1989, tokratna razstava je deveta samostojna v naši galeriji.

Za ciklus umetniških stvaritev z motiviko po potresu porušenega Skopja je France Slana leta 1964 prejel nagrado Prešernovega sklada.

Bojana Križanec je celovita vizualna umetnica in univerzalna kiparka s samosvojim, originalnim slogom, prepoznavnim avtorskim stilom. S svojim širokim, povsem lastnim oblikovanjem različnih materialov, kamna, keramike in uporabljanim koloritom izraža specifično motiviko, ki sega od prepleta značilne figuralike s krajino in raznimi predmeti ali organi do povsem abstrahiranih form, v katere vtke barve, ki jih dobi s kombinacijo različnih kamenin, ali jih nanese v glazuro pri keramiki. Vse to ji je prineslo tudi mednarodno razpoznavnost in številne nagrade in priznanja.

Dela na tokratni razstavi - srca, ki se spreminjajo, so narejena intuitivno, brez načrta, s tokom zavesti.