Jiři Kočica - Biti

BITI

Čeprav filozof Emanuel Levinas govori o tem, da biti ne moremo deliti, in da si o tem lahko le pripovedujemo, je dejstvo, da je vsak med nami, ljudmi, bil v začetnem delu svojega življenja dobesedno sobitje biti še preden se je rodil. Ta vpetost v sobit oziroma sobitnost in osnovna zmožnost so-čutenja ter ob-čutenja tega najbolj osnovnega skupnega, ki ga moremo misliti, je neke vrste začetni impulz za to skupino del.

Jiři Kočica

_________________________________________________________________________________________________________

Podoba dotika, cikel figur, izklesanih v belem marmorju so odtis Kočicovega zaznamovanja razmisleka in zaznavanja o smislu in osmišljanju lastne biti. Figure predstavljajo malo plastiko, ki izžareva naboj materije, čutnosti in zamrznjene minljivosti. Oblike se sučejo v skoraj eliptični neskončni formi z nakazovanjem ponovljivosti, istočasno ciklične minljivosti skozi rojstvo in razvoj občutka za slutenega duha bitja. Prepoznavnost podobe se razvija v maniri kanonične forme, avtor poda prečiščeno materijo, skorajda abstraktno figuro, na nek način evolviran limb razvitega, že formiranega duha. Podoba, ki oblega forme za napoj doživljanja, se vizualno spreminja na podlagi haptičnega dotika. Ni le kip v smislu umetniškega objekta, temveč sled naracije in doživetih senzornih spominov. Delo Kočice artikulira tvorni, senzibilni značaj senzornih ikonografskih, shematskih ponazoritev evolucijskega pristopa in podoživljanja oblike v odnosu z osmišljanjem obstoja lastnega biti.

Tako se stvarnost v obliki osnovne materije, kjer se kamen, kot simbol fetusa in les kot namišljena maternica prepletata skozi igro dialoga o neskončnosti. Kiparsko delo, ki ga Kočica predstavlja, se sofisticirano in trezno odzove na podlagi dialoga in odnosa med lesom in kamnom, svetloba pronica v kalup in se širi skozi mlečno bel marmor naprej v prostor. Monumentalnost in repetitiven prikaz skupine objektov gradi koordinatni sistem opazovanja in poglablja prostorski učinek podoživljanja umetnikovih kreacij v neprekinjeno obravnavo vidnega. Stvarnost se in situ bere kot duhovnost, dotik dopušča, da se duhovnost spravi v spoj z osmišljanjem.

Dr. Tilen Žbona

______________________________________________________________________________________________________

Jiři Kočica je rojen 4. oktobra 1966 v Slovenj Gradcu. Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani (grafično oblikovanje) je končal leta 1985. Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani je končal z diplomo “Kip na specifični lokaciji”  leta 1991 pri prof. Luju Vodopivcu in prof. Tomažu Brejcu. Specializacijo je zaključil s temo “Kata-logos” pri prof. Dušanu Tršarju leta 1993. Pedagoško in umetniško delo združuje skozi “dejavnice”.

Prejel je Županjino nagrado v okviru Slovenske kiparske razstave.

Večji dosežki so vsekakor redefinicija in prenova nekdanjih vojaških zaporov na Metelkovi ulici v Ljubljani v mladinski hotel Celica ter večja permanentna kiparska postavitev v Preglovem raziskovalnem centru (del Kemijskega inštituta v Ljubljani).

Udejstvuje se tudi v teoretskem delu z različnimi strokovnimi članki o umetnosti v specializiranih revijah in knjigah. Bil je snovalec in kurator večje pregledne razstave Slovensko kiparstvo v Celju (4-letni projekt z Alenko Domjan, Tomažem Brejcom, Polono Tratnik in Ireno Čerčnik), od leta 2016 kurira tudi v galeriji Kemijskega inštituta.

Leta 2020 je prišel v ožji izbor za nagrado Kresnik za svoj roman, ki se ukvarja s sodobno umetnostjo z naslovom Izvirnik.
Od leta 2021 predava na fakulteti za Vizualno umetnost in oblikovanje na Univerzi na Primorskem v Kopru.