DRAGICA CEVK JORDAN (1940 – 2023)

je bila rojena leta 1940 v Veliki Trnavi. Leta 1961 je začela študij na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu, kjer je leta 1964 diplomirala pri profesorju Miljenku Stančiću. Štiri leta kasneje je prvič samostojno razstavljala doma (Zagreb) in v tujini (Bruxelles). Na študijskem potovanju v Parizu in Londonu se je seznanila z deli Velazqueza in Goye, ki sta nanjo naredila izredno močan vtis. Živela in ustvarjala je v Zagrebu in na Braču.

Slikarstvo Dragice Cvek Jordan je prepoznavno po značilni belini in svetlobi. Sama umetnica je belino primerjala s tišino. Najpogostejši motiv v njenem slikarstvu je bil poleg šopka, deklica / nevestica, s katero je umetnica nezavedno stremela k temu, da bi v sebi za vedno ohranila tisto otroško / dekliško. Poleg oljnega slikarstva je ustvarjala tudi risbe in grafike.

VASILIJ JOSIP JORDAN (1934 – 2019)

je bil rojen leta 1934 v Zagrebu, slovenskim staršem. Leta 1953 je začel študij na zagrebški Akademiji likovnih umetnosti, kjer je leta 1958 diplomiral pri profesorju Ljubi Babiću. Tri leta kasneje je prvič samostojno razstavljal v zagrebški Mestni galeriji sodobne umetnosti. Leta 1978 je bil izbran za docenta na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu, leta 1982 pa za rednega profesorja, kjer je ostal do leta 2000. Na isti ustanovi je bil med leti 1991 in 1994 tudi dekan. Leta 1990 je v Benetkah razstavljal skupaj z Giorgiom De Chiricom. Živel in ustvarjal je v Zagrebu in na Braču.

Slikarski svet Vasilija Josipa Jordana je nadrealističen, njegova platna napolnjujejo lebdeče figure, nenavadne arhitekture, pohištvo in stari predmeti. Če se povzpnemo po slikarjevih stopnicah, ki navidezno ne vodijo nikamor, nas le-te zanesljivo pripeljejo v brezčasje. S svojo paleto  žlahtnih okrov in rjavin se je zapisal kot lirični pripovedovalec razpoloženjskih situacij.

Izidor Urbančič se je rodil leta 1925 v Ljubljani. Leta 1947 se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in diplomiral v letu 1951. Študij je nadaljeval na specialki za slikarstvo in jo pri prof. Gabrijelu Stupici končal leta 1953. Študijsko je potoval v Francijo (1955) in Italijo (1956). Kot likovni pedagog je poučeval v Zagorju ob Savi, v Polju pri Ljubljani in na srednji Aranžerski šoli ŠCBP v Ljubljani. Sodeloval je na številnih slikarskih in kiparskih kolonijah doma in v tujini. Poleg slikarstva se je ukvarjal tudi s kiparstvom in grafiko. Izidor Urbančič je umrl leta 2000.

* RAZSTAVA JE PODALJŠANA DO 10. 4. 2024.

Slikarska platna Barbare Demšar so prežeta s toploto sonca in brstečim življenjem narave, ki obdaja človeka. Na njenih delih ne bomo prepoznali realistične odslikave krajine, temveč njeno abstrahirano izpeljanko, ki pa jo avtorica izvirno dopolni s posameznimi simboli in elementi, ki v dinamični igri medsebojnih odnosov poustvarijo živahno podobo. Pred nami se tako izrisuje cvetenje njenih vrtov, obdani smo s plesom metuljev, znajdemo se pred širino poletnih travnikov in se tiho predajamo mistični zemlji katere delček smo vsi. To so akrilna platna, ki so odeta v živahne barve, njihova strukturirana površina je obogatena s tehniko kolaža in v njih avtorica zajema tisto osebno občutenje sveta, ki vabi gledalca k iskrivemu in pristnemu veselju nad prebujajočim se življenjem.

Barbara Demšar (1969) je diplomirala iz likovne pedagogike pri prof. H. Gvardjančiču na Pedagoški fakulteti v Ljubljani leta 1997. Je članica Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije in Združenja umetnikov Škofja Loka. Živi in dela kot svobodna umetnica v Škofji Loki. Razstavlja na številnih samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini, prav tako je za svoje delo prejela veliko nagrad in priznanj.

Edita Filo

Razstava bo na ogled v Galeriji Hest, Židovska ulica 8, Ljubljana od 22. 2. do 7. 3. 2024.

Razstava Moji vrtovi je del LUV FEST-a 2024 (Festival Ljubezni, Umetnosti in Vandranja):

Vljudno vabljeni na odprtje slikarske razstave v torek, 28. novembra 2023 ob 18. uri v Galerijo Hest, Židovska ulica 1, Maribor.

Razstava je pripravljena v okviru 100. obletnice rojstva Milana Butine (1923-1999).

Razstava bo v Galeriji Hest v Mariboru na ogled do 12. decembra 2023.

Anja Jerčič Jakob (1975, Slovenj Gradec) je leta 2004 na Akademiji za likovno umetnost zaključila magistrski študij grafike, leta 2007 pa še magistrski študij slikarstva. S svojim umetniškim ustvarjanjem nas popelje v vseobsegajoči svet narave in njenih detajlov.

Maruša Šuštar (1977, Kranj) je leta 2016 zaključila magistrski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V svojem slikarstvu se ukvarja s sodobnimi tematikami današnjega sveta in človeka v njem.

Emira Turnadžić (rojena 1955 v Zagrebu) je leta 1979 diplomirala na Akademiji likovnih umetnosti v Sarajevu pri prof. Ismarju Mujezinoviću. Po končanem študiju je dve leti ustvarjala v slikarski Majstorski radionici Ljube Ivančića in Nikole Reiserja. Poučevala je risanje na sarajevski Akademiji za likovno umetnost. Leta 1981 je dobila nagrado na 11. Bienalu mladih na Reki in leta 1982 še nagrado za slikarstvo na razstavi v »Collegium Artisticum« v Sarajevu. Živi in dela v Ljubljani.

* Razstava je na ogled v Galeriji Hest v Ljubljani, Židovska ulica 8, med 10. in 24. majem 2023.

Razstava Ejti Štih - Konflikti je na ogled v Galeriji Hest v Mariboru (Židovska ulica 1) od 19. aprila do 6. maja 2023. 

Odpiralni čas galerije:

ponedeljek - petek: 10.00 - 14.00 in 16.00 - 19.00

sobota: 10.00 - 13.00

BITI

Čeprav filozof Emanuel Levinas govori o tem, da biti ne moremo deliti, in da si o tem lahko le pripovedujemo, je dejstvo, da je vsak med nami, ljudmi, bil v začetnem delu svojega življenja dobesedno sobitje biti še preden se je rodil. Ta vpetost v sobit oziroma sobitnost in osnovna zmožnost so-čutenja ter ob-čutenja tega najbolj osnovnega skupnega, ki ga moremo misliti, je neke vrste začetni impulz za to skupino del.

Jiři Kočica

_________________________________________________________________________________________________________

Podoba dotika, cikel figur, izklesanih v belem marmorju so odtis Kočicovega zaznamovanja razmisleka in zaznavanja o smislu in osmišljanju lastne biti. Figure predstavljajo malo plastiko, ki izžareva naboj materije, čutnosti in zamrznjene minljivosti. Oblike se sučejo v skoraj eliptični neskončni formi z nakazovanjem ponovljivosti, istočasno ciklične minljivosti skozi rojstvo in razvoj občutka za slutenega duha bitja. Prepoznavnost podobe se razvija v maniri kanonične forme, avtor poda prečiščeno materijo, skorajda abstraktno figuro, na nek način evolviran limb razvitega, že formiranega duha. Podoba, ki oblega forme za napoj doživljanja, se vizualno spreminja na podlagi haptičnega dotika. Ni le kip v smislu umetniškega objekta, temveč sled naracije in doživetih senzornih spominov. Delo Kočice artikulira tvorni, senzibilni značaj senzornih ikonografskih, shematskih ponazoritev evolucijskega pristopa in podoživljanja oblike v odnosu z osmišljanjem obstoja lastnega biti.

Tako se stvarnost v obliki osnovne materije, kjer se kamen, kot simbol fetusa in les kot namišljena maternica prepletata skozi igro dialoga o neskončnosti. Kiparsko delo, ki ga Kočica predstavlja, se sofisticirano in trezno odzove na podlagi dialoga in odnosa med lesom in kamnom, svetloba pronica v kalup in se širi skozi mlečno bel marmor naprej v prostor. Monumentalnost in repetitiven prikaz skupine objektov gradi koordinatni sistem opazovanja in poglablja prostorski učinek podoživljanja umetnikovih kreacij v neprekinjeno obravnavo vidnega. Stvarnost se in situ bere kot duhovnost, dotik dopušča, da se duhovnost spravi v spoj z osmišljanjem.

Dr. Tilen Žbona

______________________________________________________________________________________________________

Jiři Kočica je rojen 4. oktobra 1966 v Slovenj Gradcu. Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani (grafično oblikovanje) je končal leta 1985. Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani je končal z diplomo “Kip na specifični lokaciji”  leta 1991 pri prof. Luju Vodopivcu in prof. Tomažu Brejcu. Specializacijo je zaključil s temo “Kata-logos” pri prof. Dušanu Tršarju leta 1993. Pedagoško in umetniško delo združuje skozi “dejavnice”.

Prejel je Županjino nagrado v okviru Slovenske kiparske razstave.

Večji dosežki so vsekakor redefinicija in prenova nekdanjih vojaških zaporov na Metelkovi ulici v Ljubljani v mladinski hotel Celica ter večja permanentna kiparska postavitev v Preglovem raziskovalnem centru (del Kemijskega inštituta v Ljubljani).

Udejstvuje se tudi v teoretskem delu z različnimi strokovnimi članki o umetnosti v specializiranih revijah in knjigah. Bil je snovalec in kurator večje pregledne razstave Slovensko kiparstvo v Celju (4-letni projekt z Alenko Domjan, Tomažem Brejcom, Polono Tratnik in Ireno Čerčnik), od leta 2016 kurira tudi v galeriji Kemijskega inštituta.

Leta 2020 je prišel v ožji izbor za nagrado Kresnik za svoj roman, ki se ukvarja s sodobno umetnostjo z naslovom Izvirnik.
Od leta 2021 predava na fakulteti za Vizualno umetnost in oblikovanje na Univerzi na Primorskem v Kopru.

Rihard Jakopič (Ljubljana 1869 - Ljubljana 1943) je osrednja osebnost slovenske umetnosti, saj o njej kot takšni resnično lahko govorimo šele z nastopom modernizma, ko je ideja  slovenske umetnosti postala programska stalnica, Jakopič pa njen neuradni strateg. V družini podjetnega trnovskega pridelovalca zelenjave z obilo trgovskega čuta se je našel denar tudi za njegovo slikarsko izobraževanje. Začel je leta 1887 na Dunaju pri profesorju Franzu Rumplerju, končal dva letnika, nato leta 1890 vpisal minhensko akademijo, a je kmalu študij opustil in se ob Antonu Ažbetu in Ferdu Veselu začel izpopolnjevati zunaj institucionalnih okvirjev. Njegov študij je ves čas ovirala bolezen. Ob ustanavljanju Slovenskega umetniškega društva leta 1899, katerega tajnik je postal, se je za nekaj časa ustalil v Ljubljani, po polomu druge razstave dve leti pozneje pa se je preselil k svoji zaročenki Ani Czerny v Škofjo Loko. Leta 1903 je en semester delal v Pragi pri Vojtechu Hynaisu. V Ljubljano je dokončno prišel leta 1906, leta 1909 zgradil Jakopičev paviljon na svoje stroške, ga odprl s tretjo razstavo neformalno obujenega umetniškega društva in vse do srede dvajsetih let je organiziral in vodil umetnostno življenje v mestu. S Sternenom je v letih 1907-1914 organiziral umetnostno šolo, a jo je kmalu vodil sam. Bil je med ustanovniki Narodne galerije in Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Doslej je evidentiranih nad tisoč dvesto Jakopičevih slik in skic. Njegov slog se je oblikoval v minhenskem okolju med salonskim realizmom in sodobnimi tendencami. Pred koncem desetletja se je začel obračati h krajini, v kateri je opaziti prve znake impresionistične tehnike, vendar podrejene lokalnim secesijskim prijemom. Po prelomu stoletij je do l. 1904 skupaj z Groharjem, Jamo in Sternenom zgradil aparat slovenskega impresionizma, kot je sam zapisal. V letih 1905-06 se je vizualni izkušnji pridružilo bolj izrazno doživljanje. Tedaj so nastale številne v osebne vizije prelite upodobitve interierjev, hkrati pa vrsta sijajnih krajin. Do leta 1912 je podobe vidnega sveta transponiral v postimpresionistične barvne harmonije, v katerih se je do leta 1917 razdeljena paleta umaknila lirični barvni ubranosti odločnejših potez. Po prvi svetovni vojni je njegovi izraz postajal vse bolj ekspresiven, reka Sava v izbranem območju med Tacnom in Črnučami se je pojavila kot vodilni motiv, pogosto pa je za zadovoljevanje naročniških želja ponavljal predvojne teme, še posebej motive brez in dela na polju. Zadnje desetletje je minilo v meditacijah ob vizionarno-ekspresivnih cvetličnih tihožitjih in ob temah, izvedenih iz fresk v veži stanovanjskega kompleksa Meksike v šempeterskem predmestju, ki jih je risal v pastelni tehniki.

Andrej Smrekar

France Slana je nadvse ljubil življenje in je zato toliko bolj obžaloval njegovo minevanje, še posebno pa vse bolj naraščajoče izginevanje starodavnih lepot.  

Že v mladosti je bil eden najbolj perspektivnih slovenskih slikarjev, čigar intimno dojemanje arhaičnega sveta se je srečno ujemalo s tedaj modernimi umetnostnimi informelskimi smermi, pozneje pa se je vse bolj prostodušno prepuščal vitalistični osebni naravi.

Nostalgijo in temačnost svojih zgodnjih slik je črpal iz razpadajočih mlinov in kozolcev, njihovo geometrijsko strukturo in razjedeno površino pa baladno uskladil z zamolklim zvenom svojega oglatega »jezika iz zemlje«. Iz žalobnih spoznanj o propadajočem kmetstvu je slikal zapuščene domačije, zasnežene bajte in razrušene mline ter v gostilno ali pokrajino postavljene osamele kmete. Rad je upodabljal tudi spomeniško staro Ljubljano, z razpadanjem sveta pa se je soočil tudi med slikanjem popotresnega Skopja. Afiniteto do starinskosti je pomenljivo projiciral tudi skozi pogled na cvetje, ki ga je najraje odkrival že naslikanega na fasadah starih gorenjskih kmečkih skrinj, torej v ljudskem slikarstvu, ki ga je s svojo stilizacijo spodbujalo tudi k modernejši umetnosti; pozneje pa je podobe svojih neštetih šopkov prerajal vse do abstraktnih barvno ognjevitih muzikalno razčlenjenih kompozicij.  

Ker je preživljal mladost v Splitu in ljubil morje, se je vse bolj posvečal tudi slikanju predmestnih hiš ali izsanjanih konstrukcij kulisastih mestnih panoram, opustelih otoških planjav, osamelih pristaniških pomolov ali magičnih prizorov s strmečimi ljudmi ali mrgolečim človeškim vrvežem. Atmosferske fascinacije nad morskimi planjavami je z veliko lahkoto prestrezal tudi na virtuoznih akvarelih. Njegove značilne ženske med rožami, v morskih valovih in na obalah, kjer se v malone obrednih kretnjah pogansko predajajo žarkom boga Sonca in ognju božanstva Erosa, pa postajajo kot malone alegorične podobe življenjskega veselja pravi erotični protipol tistim prizorom življenjskega razkrajanja, ki umetniku utelešajo thanatos.

Skozi oči življenjskih spoznanj je pričel Slana slikati še živalske motive, ki se zde ob vsej svoji konkretnosti tudi vse bolj simbolni ali vsaj emblematični. Taki so vselej v slikovito razcefranem profilu uzrti razborito ognjeviti petelini; nič manj značilne in pogoste niso že v svoji sumarni formi monumentalne morske ribe, ritmično nagnetene v kompozicijsko zgoščenih jatah ali napihnjeno sršeče in podmorniško samotne. Enako izrazito se jim pridružujejo fascinantno strmeče sfinge raznobarvnih egipčanskih mačk, frontalno sedečih pred okrušenimi hišnimi zidovi, poetične ptice pa se mu v ravnočrtno potujočih jatah ali kot samotne znanilke lepote najraje nizajo na bolj sanjskih in fantastično ter hrepenenjsko obarvanih prizorih. Mizerijo človeškega veselja simbolizirajo slikarju tudi pisani klovni in ponekod je umetnik nadel klovnovske poteze celo svoji lastni podobi, upodabljal pa se je tudi kot Don Kihota.  

Slehernega od motivov je obdeloval vedno na novo, pri čemer se mu je žaromet zgodnejših izhodišč razblinil v tisoče isker, ki so vsaka zase spomin na prvotni temnejši ogenj in hkrati izhodišče za njegove nove in barvitejše, pogosto tudi muzikalno ubrane odtenke. Sam s sabo pa je bil ves čas usklajen prav v svoji predanosti lastnemu pristnemu doživljanju, v življenjski strasti prepuščen tudi vdani resignaciji, in je vse do zadnjega ostal otroški zbiratelj spominov, ki se mu lesketajo pred začudenimi očmi na planjavah in pečinah življenja ter pričajo o vesolju živahnega samotarja, ki strmi v razsute ostanke na življenjskih obalah ter odkriva lepoto celo v prekrajanju vsakršnih naplavin, pri tem pa nam prinaša venomer nove cvetlične šopke.

Milček Komelj

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

France Slana se je rodil 26. oktobra 1926 v Bodislavcih pri Ljutomeru. Po izselitvi družine v Split je tam obiskoval osnovno šolo in prvi letnik gimnazije. Na začetku drugega letnika se je družina preselila v Ljubljano, kjer je France nadaljeval šolanje. Med leti 1943 in 1945 je bil pri partizanih. Tedaj je začel intenzivno slikati. Po osvoboditvi se je vpisal na Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, kjer je leta 1949 diplomiral pri prof. Gabrijelu Stupici. Nekaj časa je delal kot ilustrator, a se je kmalu odločil za poklic samostojnega umetnika. Študijsko je potoval v Francijo, na Norveško, v Egipt in Ameriko. Umrl je aprila 2022.

Prvič je samostojno razstavljal v ljubljanski Mali galeriji leta 1953. Sledilo je več kot 150 samostojnih razstav doma in po svetu. V Galeriji Hest je kot prvi umetnik prvič samostojno razstavljal leta 1989, tokratna razstava je deveta samostojna v naši galeriji.

Za ciklus umetniških stvaritev z motiviko po potresu porušenega Skopja je France Slana leta 1964 prejel nagrado Prešernovega sklada.

Bojana Križanec je celovita vizualna umetnica in univerzalna kiparka s samosvojim, originalnim slogom, prepoznavnim avtorskim stilom. S svojim širokim, povsem lastnim oblikovanjem različnih materialov, kamna, keramike in uporabljanim koloritom izraža specifično motiviko, ki sega od prepleta značilne figuralike s krajino in raznimi predmeti ali organi do povsem abstrahiranih form, v katere vtke barve, ki jih dobi s kombinacijo različnih kamenin, ali jih nanese v glazuro pri keramiki. Vse to ji je prineslo tudi mednarodno razpoznavnost in številne nagrade in priznanja.

Dela na tokratni razstavi - srca, ki se spreminjajo, so narejena intuitivno, brez načrta, s tokom zavesti.

Razstava v Galeriji Hest predstavlja 13 printov velikih formatov, vezanih na štiri video dela nastala med 2016 in 2021, na monitorju pa so na ogled trije videi.

Projekt Hotelski dnevnik (Hotel Diary) je bil posnet v zapuščenem hotelu v Los Angelesu, kjer je umetnica ustvarila serijo video in fotgrafskih posnetkov, ki jih je kasneje obdelovala v njenem specifičnem stilu plastenja podob. Video in printi te serije so bili predhodno predstavljeni v Galerijah Velenje, Kostanjevica na Krki, Rendon galeriji v Los Angelesu ter na številnih festivalih. Delo je prejelo nagrado za najboljši experimentalen film na Ibiza Cinefest v Španiji.

Projekt Črne vode in druge zgodbe (Black Waters and Other Stories) je bil prav tako posnet v Los Angelesu v umetničinem studiu in okoliški naravi. Gre za preplet telesa in naravnih elementov, kjer umetnica posname svoje lastno telo ali telesa kolegov in prijateljev umetnikov (redkeje dela z igralci) ter te posnetke preplete z detajli vode, zemlje in ognja. Projekt je bil prvič predstavljen v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, posamezni deli cikla pa so bili predvajani na mednarodnih festivalih in razstavah.

Projekt Sanjska pokrajina #1 (Dreamscape #1) je bil posnet za opero Koda L Milka Lazarja, ki je bila premierno predstavljena v SNG Opera in balet Ljubljana. Iz posnetega materiala se je nato razvil video film ter serija printov, ki so bili predhodno predstavljeni kot del skupinskih razstav Nezaslišani svet, ki ga imam v glavi- Metamodernizem in metaromantika v novejši slovenski likovni umetnosti v Koroški galeriji likovnih umetnosti in v Galeriji Monfort Portorož. Lamento 1 in 2, ki po nekaterih interpretacijah predstavljata človeško figuro v boju z nevihto, sta del tokratne razstave, video, ki je na ogled na monitorju, pa potuje po mednarodnih festivalih.

Umetničin najnovejši projekt Opazovalci (The Onlookers), ki je predstavljen kot video na monitorju, nadaljuje process plastenja gibljivih slik, ki v tem primeru naslavljajo temo kronične negotovosti sodobnega življenja. Video je bil dokončan mesec dni pred razstavo in je bil prejšnji teden predstavljen na festivalu Micro Acts – Artists Film Screenings v Londonu. To je njegova slovenska premiera.

Diplomirala je na Oddelku za oblikovanje ljubljanske ALUO. Tam je ustvarila svoje prve videe ter jim kmalu pridružila instalacije in filme. S Fulbrightovo štipendijo je odpotovala v Los Angeles, kjer je končala podiplomski študij na California Institute of the Arts.

S projektom Gladiatorji je predstavila Slovenijo na 48. beneškem Biennalu, za kar je prejela Nagrado Prešernovega sklada. Prejela je še vrsto drugih štipendij in nagrad, leta 2015 pa je bila ponovno predstavljena na beneškem Biennalu v sklopu razstave Dvajset umetnikov iz Los Angelesa.

Njena dela so v domačih in mednarodnih stalnih zbirkah, potujejo po festivalih, razstavljala pa je med drugim tv Douloun Museum of Art v Shanghaju, Circulo de bellas artes v Madridu, Kunstlerwerkstatt v Munchnu, Bevilacqua la masa v Benetkah, Spazio Erasmus Brera v Milanu, Tel Aviv Museum of Art v Izraelu, LACE - Los Angeles Contemporary Exhibitions, Ruth Bachofner Gallery in Lancaster Museum of Art v Los Angelesu. Ustvarila je tudi cekel del za slovensko opero skladatelja Milka Lazarja Koda L, ki je bila premierno uprizorjena v ljubljanski SNG Opera in balet.

Nebo in zemlja ujeta v dvojnem portretu. Sorodna v esenci, a različna v prezenci.

Neulovljiva - on zvezan z njo in ona neločljivo stkana z njim.

Nevidna - brez vonja in okusa sta voda in zrak drug drugemu čisto ogledalo.

Tam kjer se stikata, v objemu nevidnega in neštetokrat doživetega izkustva, 

njuna bližina odseva v pogledu kot barvna simfonija.

V Žigovem ustvarjanju se nenehno porajata in izmenjujeta figura in krajina. V zadnjem času so slike, na katerih so ljudje in pokrajina združeni v enem prizoru, redke. Kadar se figura pojavi v okolju, je to po navadi zgolj simbolni prostor, ki mu težko določimo krajevne posebnosti, saj gre slikarju predvsem za notranjo vizijo krajine, ki podpira duhovna razmerja figur in njihove odnose.

Kljub številnim dvomom o tem, kaj je danes slikarstvo - brez pomoči teksta, uprizoritve ali filma, fotografije in celo klasičnih ikonografskih tem - sploh še lahko pove o človeku, o njegovih osebnih vprašanjih in družbenih vsebinah, je slikarstvo in (likovni) jezik na splošno predvsem jezik odnosov in njihovega zavedanja ali potlačitve. Modernistična figura je skozse spustila eksistenčne stiske in hrepenenja preteklega stoletja, prepustila se je zakonitostim slike, različni prostorski ključi pa so odpirali in določali njeno srž.

Žiga Okorn je po eni strani nasledil tradicijo figuralnega slikarstva, po drugi pa je sledil modernemu odnosu do podobe, ki pozna abstrakcijo. V svojih akvarelih skozi figuro odpira prostor tudi onkraj nje. Figura sicer izgublja kompaktnost, ne pa tudi celovitosti, ne lasti si prostora, ki ga naseljuje, vendar je njena prostorska umestitev pomembna in še posebej odgovorna. Nedvoumna je od trenutka, ko je slikar iz lartpurlartističnega objekta slike sestopil v stvarni prostor.

Žiga Okorn (Ljubljana, 1967) je obiskoval Srednjo oblikovno šolo in dopolnilno risanje pri slikarju Štefanu Planincu. Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani je končal z razstavo na stari čolnarni v Tivoliju leta 1991 pri prof. Gustavu Gnamušu in prof. Tomažu Brejcu. Od leta 1994 deluje kot svobodni umetnik. Je soavtor prenove nekdanjih vojaških zaporov v mladinski hotel Celica in avtor ene od celic. S skupino Sestava je dejaven v vrsti strokovno-civilnih pobud, ki se dotikajo likovne umetnosti in kulture na pedagoškem (proti ukinitvi likovnega pouka v osnovnih šolah), kulturno-varstvenem (pobuda za strokovno rešitev Robbovega vodnjaka, Celica mestu, proti prodaji Celice) in stanovskem področju (pobuda in soorganizacija dražbe za rešitev DSLU). Ukvarja se še z oblikovanjem in postavljanjem razstav, ilustracijo, fotografijo, notranjim oblikovanjem.

Od leta 1991 svoja slikarska dela, akvarele, risbe in kipe redno razstavlja doma in v tujini. Živi in ustvarja v Ljubljani pod Rožnikom. 

Leta 2002 je prejel nagrado za najboljši akvarel na Ex-temporu Piran in leta 2008 na Ex-temporu Grožnjan. 2004 je s skupino Sestava prejel plaketo mesta Ljubljana za umetniški projekt prenove nekdanjega zapora na Metelkovi v mladinsko prenočišče Celica in leta 2009 nagrado zlato gnezdo. 2006, 2008 in 2011 je bil kot sooavtor dobitniknagrade Arhitekturne zbornice Slovenije Zlati svinčnik.

Čeprav je Vlasta Zorko na svoji kiparski poti ustvarila številna javna dela v kamnu, betonu ali bronu (Prežihov Voranc, general Maister), je ostala glina vseskozi njen najljubši material. Iz prvinske glinene gmote, vlažne in voljne, je znala izvabiti pravo likovno razkošje. Težko bi v celoti zaobjeli dolgo vrsto njenih figur: celopostavnih, golih, ali v kolorirano draperijo odetih prepoznavnih ženskih likov. Prav s temi igrivimi in pogosto hudomušnimi upodobitvami počivajočih, sedečih, razmišljujočih si je pridobila številne občudovalce pa tudi naročnike za mnoge portrete, v katerih je znala vselej pretanjeno prisluhniti njihovemu psihološkemu profilu.

Breda Ilich Klančnik 

Vlasta Zorko (Maribor, 1943) je študirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1959 diplomirala pri prof. Zdenku Kalinu. Izpopolnjevala se je na Kraljevi akademiji v Kopenhagnu in Akademiji lepih umetnosti v Muenchnu. Bila je profesorica likovne vzgoje na prvi in drugi gimnaziji ter Pedagoški akademiji v Mariboru. Od leta 1971 je bila samostojna likovna umetnica.

Akademska kiparka Dragica Čadež sodi s svojim bogatim in raznovrstnim kiparskim ustvarjanjem med najvidnejše predstavnike slovenske likovne umetnosti. Na tokratni razstavi v Galeriji Hest so na ogled njene figuralne skulpture (t.i. Muze), nastale v treh popolnoma različnih kiparskih materialih: lesu, žgani glini in bronu. S samosvojo izvirno likovno govorico je avtorica na različne načine ustvarila subtilno lirične in hkrati ekspresivno izpovedne podobe ženskega lika. Razgibani ritem vitkih vzpenjajočih se teles se zaključi z zglajenimi praznimi obraz, ki pa so polni notranje izpovedne moči.

Dragica Čadež (Ljubljana, 1940) je leta 1963 diplomirala na oddelku za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1965 končala podiplomski študij kiparstva pri prof. Borisu Kalinu. Med leti 1968-72 je delovala v umetniški skupini Neokonstruktivisti. Zaposlena je bila kot redna profesorica za kiparstvo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. S svojim obsežnim in raznolikim kiparskim opusom se nam predstavlja že od leta 1965 na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Njena dela se nahajajo v številnih javnih in zasebnih zbirkah. Za svoje ustvarjanje je prejela številne nagrade in priznanja, med drugim leta 2020 Nagrado Ivane Kobilica za življenjsko delo.

... Slike iz cikla Svetloba 2014 - 2020 se nanašajo na temo življenja, upanja kot neke vzporedne stalnice, svetlobe kot osnove za refleksijo, kreacijo. V njih gre za osnovna izhodišča kot so: preboj svetlobe skozi temo, svetloba, ki osvetljuje naše delo, življenje, življenje človeka v skupnosti, njegovo delovanje, prostor, ali kot svetloba, ki preprosto vse osvetli, naredi svet viden. V sliki Svetloba - stalnica (2014) so me zanimali ljudje, dialog, hoja, premiki, aktivnosti: oz. gibljivost ljudi v mestu. Zanimalo me je mesto kot mesto: mesto kot družbena povezava; kar ima plasti, gradnjo, strukture, poti... Slika Svetloba iz leta 2020 pa se pravzaprav nanaša na samo kreacijo, umetnost, slikarstvo."

Alenka Koderman

Alenka Koderman (Ljubljana, 1970), slikarka in grafičarka, je 1996 končala študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Gustavu Gnamušu. Danes vodi likovne delavnice za otroke, deluje na različnih ustvarjalnih področjih: ilustracija, oblikovanje knjižne opreme, lutk, uporabna umetnost, oblikovanje, polslikava keramike. Imela je več samostojnih ter skupinskih razstav. Živi in ustvarja v Ljubljani.

..."Slike so ustvarjene ali so nastajale v neprekinjenem razponu treh posebnih življenjskih situacij 1. PRED pandemijo in karanteno, 2. MED karanteno in 3. PO karanteni. Zato sem slike te razstave poimenoval ČAS V VIRUSU. Gre za moje sporočilo o času navidezne resničnosti 3. dimenzije, v kateri živimo, kjer prevladuje človeški EGO v želji po prevladi. Za njega velja, da mu LAŽ enostavno pomeni oziroma mu postane RESNICA. V vsaki sliki je KODA za prehod iz 3. dimenzije v 5. dimenzijo. Kar zame pomeni, da je resnica sama božja, stvariteljska in nad nižjim, človeškim, ki je iluzija."

Nikolaj Vogel

Nikolaj Vogel (Ljubljana, 1972) je diplomiral iz slikrstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Metki Krašovec in prof. Bojanu Gorencu. Leta 2003 je zaključil magistrski študij pod mentorstvom prof. Bojana Gorenca in prof. dr. Jožefa Muhoviča. Umetnik živi in ustvarja v Ljubljani. Imel je več kot deset samostojnih razstav, udeležil se je tudi številnih skupinskih razstav doma in v tujini. Uspešno se je preizkusil tudi pri izdelavi gledališke scenografije in pri restavriranju fresk oz. poslikave v Stolnici v Ljubljani.