Dimitrije Popović je rojen v Cetinju leta 1951. Akademijo za likovno umetnost je končal v Zagrebu. Že med študijskim bivanjem v Parizu leta 1974 je spoznal pariškega zbiratelja Davrierja in v okviru njegove zbirke razstavljal leta 1978 v galeriji Alexander Braumtiller skupaj z nadrealisti in Salvadorjem Dalijem. Leta 1978 je ob 500. obletnici Leonarda da Vincija razstavljal v milanski Palazzi Sormani, prav tako z najuglednejšimi slikarji sveta v Rimu, ob dvatisočletnici krščanstva. Dimitrije Popović je bil tudi eden od petnajstih svetovnih umetnikov, likovnih kritikov in filozofov, ki so bili povabljeni, da odgovarjajo na pisma papeža Janeza Pavla II, ki so bila objavljena v knjigi »Umetniki odgovarjajo papežu« pri milanski založbi Sri-spa Milano 2003. Eden najplodovitejših in kompleksnih umetnikov hrvaškega prostora je tiste vrste ustvarjalec, ki svoje delo oziroma motiv doživlja z vsem svojim bitjem, emotivno in intelektualno, hkrati pa se zaveda, da se mu lastno umetniško delo v vsej svoji zapleteni slojevitosti nenehno izmika, saj celotne fenomenologije umetniškega ustvarjanja ni mogoče vedno racionalno obrazložiti.Središčni motiv Popovićevih del, s katerim se obsesivno in popolnoma predano ukvarja v vseh likovnih tehnikah (risba, grafika, slika, skulptura), je človeško telo. Umetnikove figure, torzi in glave so anatomske študije, ki nastajajo z raziskovanjem notranjosti človekovega duha v prostoru in času, zaznamovanem s tesnobo, strastmi in trpljenjem, polne so sugestij, iluzij in provokacij, ki se prepletajo z mističnimi in erotičnimi poželenji. Vsaka od Popovićevih figur, med katerimi prevladujejo ženske, bije boj med dobrim in zlom, ki je obenem borba za življenje in smrt.