Irwin

IRWIN je kolektiv petih slikarjev, to so Dušan Mandič, Miran Mohar, Andrej Savski, Roman Uranjek, Borut Vogelnik, ki je bil ustanovljen leta 1983. (Do leta 1985 sta bila člana tudi Marko Kovačič in Bojan Štokelj.) V začetku naslednjega leta so se poimenovali Rrose Irwin Sélavy in objavili program delovanja, v katerem so določili vodilo svojega delovanja, to je afirmacija nacionalne likovne umetnosti, utemeljena na potenciranem eklekticizmu in sočasni uporabi različnih, pogosto nasprotujočih si stilov. Svoj umetniški nazor povzamejo s terminom retroprincip. V nasprotju s tedaj prevladujočim postmodernizmom se navežejo na tradicijo konceptualne umetnosti.

Takoj po razstavi Back to the USA v začetku leta 1984 je IRWIN začel delati vrsto projektov, katerih tema so postale umetniške skupine ali gibanja v slovenski umetnosti, ki so jih člani IRWINA prepoznali kot ključne in v odnosu do katerih so želeli umestiti svoje delovanje. Poleg umetniške relevantnosti sta bila ključa izbire pravzaprav dva: sočasnost in bližina sestrskih skupin, s katerimi je IRWIN istega leta ustanovil NSK, in pomen, ki so ga imeli slovenski impresionisti in skupina OHO za razvoj slovenske vizualne umetnosti in družbe v celoti.

Serija Was ist Kunst, ki se nanaša na skupino Laibach, je prerasla v enega najpomembnejših projektov skupine IRWIN. Gre za preko trideset let razvijajočo se serijo zdaj že več sto slikarskih del, ki so uokvirjena v poudarjeno močne, velikokrat črne okvirje, njihov primarni motiv pa je osredotočanje na ideološki kontekst umetnosti. Izvorno je šlo za apropriacijo, razvoj in transformacijo motivov, ki jih je uporabljal Laibach Kunst: to je ikonografija socrealizma, nacistične propagande, sakralne umetnosti, umetnosti avantgardnih gibanj ter arhetipskih podob slovenske umetnosti. Vodilo IRWINOVE umetnosti je tudi, da izbrani motiv predpostavijo umetnostnim slogom, kar vsebinsko in terminološko poimenujejo kot »diktat motiva« nad »diktatom stila«. Motivu je tako podrejen način izvedbe, prav tako pa mu je podrejen tudi avtor sam s tem, da so dela podpisovali kolektivno. Slikarju pripišejo vlogo kronista svojega časa in kulture. Z jasno formuliranimi omejitvami,ki si jih zastavijo, zagotovijo avtonomijo svojemu delovanju in izoblikujejo lastno formo, pri tem pa zavzamejo kritično stališče do formalističnega modernizma in obrazcev postmodernizma ter prevzemanja slogovnega in kulturnega vpliva zahodne umetnosti kot tudi ideološkega poveličevanja posameznih vrednot, ki jih je odslikovala umetnost na Vzhodu. Razvili so specifično strategijo institucionalne kritike, s katero so opozarjali na izključenost vzhodnoevropske umetnosti iz mednarodnega umetnostnega sistema, prav tako so pomembno prispevali k procesu nastajanja umetniških zgodovin jugoslovanske in vzhodnoevropske umetnosti, kot je razvidno iz projekta Fra-Yu-Kult in NSK ambasade Moskva, ki so jo izpeljali v sodelovanju z drugimi skupinami iz NSK-ja.

V tej kategoriji ni nobenih proizvodov