Opozorilo
Piškotki se uporabljajo na tem spletnem mestu za zagotavljanje najboljše uporabniške izkušnje. Če nadaljujete, predvidevamo, da se strinjate s prejemanjem piškotkov s te strani. OK Več
Barbara slika svoje videnje pokrajine in sveta, ki ga na platno prenaša v abstraktni likovni govorici. Na posameznih slikah pokrajino lahko le slutimo, nakazano v horizontalnih pasovih, drugje je povsem imaginarna, izpolnjena le s simboli (krog, sonce, lestev). S simboli in značilnim koloritom je Barbara izoblikovala prepoznaven likovni jezik. Nedvomno je tudi okolje, iz katerega izhaja, botrovalo njenemu slikarskemu izražanju. Tako na njenih platnih še vedno, verjetno podzavestno, živi dediščina škofjeloškega slikarstva. Že od nekdaj so bili škofjeloški kraji s svojo idilično pokrajino vir liričnega slikarskega navdiha. Seveda ne moremo govoriti o ponazoritvi resnične krajine, gre za notranje občuteno pokrajino, svet intimnih doživetij in čustev. Naslikane vrtove lahko razumemo kot prispodobe naših življenj, ki hlastijo po tem, da jih izoblikujemo, gojimo in predajamo soncu.
