Peter Adamič je bil slovenski akademski slikar, rojen 6. oktobra 1929 v Ljubljani, umrl pa je leta 1990 v Valični vasi na Dolenjskem. Adamičeva mati je bila iz rodbine Kogovškovih, njen brat je bil poznan slikar in kipar Alojzij Kogovšek, njegov oče Oskar Adamič pa je bil trgovec. Začetki njegovega ustvarjanja segajo v zgodnja najstniška leta, ko se je ukvarjal z akvareli, že takrat pa je kazal nadarjenost in voljo postati slikar. Po končani srednji šoli se je leta 1948 vpisal na Akademijo upodabljajočih umetnosti. Njegovi profesorji so bili Marij Pregelj, Peter Loboda, Slavko Pengov in Maksim Sedej, kasneje pa France Mihelič, pri katerem je tudi diplomiral leta 1955. Sprva se je ukvarjal s keramiko in akvareli, po letu 1960 pa z olji. Po akademiji je služil vojaški rok v Nišu, kjer je marljivo delal, in imel v vojašnici svoj atelje. Iz tega časa je ohranjenih nekaj risb. Takrat je že potoval po Jugoslaviji in Italiji in veliko ustvarjal (tuš, svinčnik, akvarel). Sploh je Adamič rad potoval, o tem pričajo dela iz Afrike, Amerike in mnogih evropskih držav. Z naravo je bil povezan kot lovec in ribič, zato je v njegovih delih veliko vtisov iz alpskega sveta, z Dolenjske, Prekmurja ali pa iz Poljanske doline, kjer je najraje slikal. V Poljanski dolini je tudi stanoval in sicer v Zmincu pri Škofji Loki. Dejaven je bil tudi kot fotograf, objavljal je v glasilih Lovec in Ribič. Sodeloval je na samostojnih in tudi na večih skupinskih razstavah in kolonijah (Groharjeva in Dolenjska slikarska kolonija, Kranjska Gora, Bihač, Metlika, Ptuj, Ravne, Dolenjske Toplice). Ustvarjal je v vseh tehnikah: keramiki, poslikavi lesenih krožnikov, risbi, tudi gvašu, tušu in grafiki na začetku svojega ustvarjanja, kasneje pa sta ga zanimala predvsem akvarel in olje. Predvsem ljubo mu je bilo krajinarstvo. Značilni zanj so podolgovati, lirični motivi narave, bodisi gora, gričevje ali pokrajine ob vodi. Zelo rad je zahajal v okolico Bohinja, kjer je po pravilu na motivu v ozadju vedno Triglav. Njegove poteze na platnu in papirju so široke, drzne in hitre, in ponekod spominja na svojega vzornika Franceta Pavlovca. Nanj ga vežejo celo isti motivi. Slikal je tudi s tušem in svinčnikom, predvsem portrete in skice, mogoče pa je najvidnejše mesto dosegel prav v akvarelu, kjer je, kot je dejal sam, bil zadovoljen z vsakim petnajstim, ki ga je narisal. Zelo pri srcu so mu bila tihožitja, ki jih je naredil v ateljeju (lovska, ribiška, šopki rož in gobe). Velja za slikarja, ki se je prvenstveno preizkušal v naravi vedno z mapo v roki, ali pa s čopičem in s stojalom.