Žiga Okorn - Približevanja obzorja

06/05/2021 - 25/05/2021

Nebo in zemlja ujeta v dvojnem portretu. Sorodna v esenci, a različna v prezenci.

Neulovljiva - on zvezan z njo in ona neločljivo stkana z njim.

Nevidna - brez vonja in okusa sta voda in zrak drug drugemu čisto ogledalo.

Tam kjer se stikata, v objemu nevidnega in neštetokrat doživetega izkustva, 

njuna bližina odseva v pogledu kot barvna simfonija.

 

V Žigovem ustvarjanju se nenehno porajata in izmenjujeta figura in krajina. V zadnjem času so slike, na katerih so ljudje in pokrajina združeni v enem prizoru, redke. Kadar se figura pojavi v okolju, je to po navadi zgolj simbolni prostor, ki mu težko določimo krajevne posebnosti, saj gre slikarju predvsem za notranjo vizijo krajine, ki podpira duhovna razmerja figur in njihove odnose.

Kljub številnim dvomom o tem, kaj je danes slikarstvo - brez pomoči teksta, uprizoritve ali filma, fotografije in celo klasičnih ikonografskih tem - sploh še lahko pove o človeku, o njegovih osebnih vprašanjih in družbenih vsebinah, je slikarstvo in (likovni) jezik na splošno predvsem jezik odnosov in njihovega zavedanja ali potlačitve. Modernistična figura je skozse spustila eksistenčne stiske in hrepenenja preteklega stoletja, prepustila se je zakonitostim slike, različni prostorski ključi pa so odpirali in določali njeno srž.

Žiga Okorn je po eni strani nasledil tradicijo figuralnega slikarstva, po drugi pa je sledil modernemu odnosu do podobe, ki pozna abstrakcijo. V svojih akvarelih skozi figuro odpira prostor tudi onkraj nje. Figura sicer izgublja kompaktnost, ne pa tudi celovitosti, ne lasti si prostora, ki ga naseljuje, vendar je njena prostorska umestitev pomembna in še posebej odgovorna. Nedvoumna je od trenutka, ko je slikar iz lartpurlartističnega objekta slike sestopil v stvarni prostor.

 

Žiga Okorn (Ljubljana, 1967) je obiskoval Srednjo oblikovno šolo in dopolnilno risanje pri slikarju Štefanu Planincu. Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani je končal z razstavo na stari čolnarni v Tivoliju leta 1991 pri prof. Gustavu Gnamušu in prof. Tomažu Brejcu. Od leta 1994 deluje kot svobodni umetnik. Je soavtor prenove nekdanjih vojaških zaporov v mladinski hotel Celica in avtor ene od celic. S skupino Sestava je dejaven v vrsti strokovno-civilnih pobud, ki se dotikajo likovne umetnosti in kulture na pedagoškem (proti ukinitvi likovnega pouka v osnovnih šolah), kulturno-varstvenem (pobuda za strokovno rešitev Robbovega vodnjaka, Celica mestu, proti prodaji Celice) in stanovskem področju (pobuda in soorganizacija dražbe za rešitev DSLU). Ukvarja se še z oblikovanjem in postavljanjem razstav, ilustracijo, fotografijo, notranjim oblikovanjem.

Od leta 1991 svoja slikarska dela, akvarele, risbe in kipe redno razstavlja doma in v tujini. Živi in ustvarja v Ljubljani pod Rožnikom. 

Leta 2002 je prejel nagrado za najboljši akvarel na Ex-temporu Piran in leta 2008 na Ex-temporu Grožnjan. 2004 je s skupino Sestava prejel plaketo mesta Ljubljana za umetniški projekt prenove nekdanjega zapora na Metelkovi v mladinsko prenočišče Celica in leta 2009 nagrado zlato gnezdo. 2006, 2008 in 2011 je bil kot sooavtor dobitniknagrade Arhitekturne zbornice Slovenije Zlati svinčnik.

 

 

 

Komentarji

Ne najdem nobenih objav

Napiši mnenje