Rihard Jakopič - Risbe

RIHARD JAKOPIČ (Ljubljana 1869 – Ljubljana 1943)
Jakopič je osrednja osebnost slovenske umetnosti, saj o njej kot takšni resnično lahko govorimo šele z nastopom modernizma, ko je ideja slovenske umetnosti postala programska stalnica, Jakopič pa njen neuradni strateg. V družini podjetnega trnovskega pridelovalca zelenjave z obilo trgovskega čuta se je našel denar tudi za njegovo slikarsko izobraževanje. Začel je leta 1887 na Dunaju pri profesorju Franzu Rumplerju, končal dva letnika, nato leta 1890 vpisal minhensko akademijo, a je kmalu študij opustil in se ob Antonu Ažbetu in Ferdu Veselu začel izpopolnjevati zunaj institucionalnih okvirjev. Njegov študij je ves čas ovirala bolezen. Ob ustanavljanju Slovenskega umetniškega društva leta 1899, katerega tajnik je postal, se je za nekaj časa ustalil v Ljubljani, po polomu druge razstave dve leti pozneje pa se je preselil k svoji zaročenki Ani Czerny v Škofjo Loko. Leta 1903 je en semester delal v Pragi pri Vojtechu Hynaisu. V Ljubljano je dokončno prišel leta 1906, leta 1909 zgradil Jakopičev paviljon na svoje stroške, ga odprl s tretjo razstavo neformalno obujenega umetniškega društva in vse do srede dvajsetih let je organiziral in vodil umetnostno življenje v mestu. S Sternenom je v letih 1907-1914 organiziral umetnostno šolo, a jo je kmalu vodil sam. Bil je med ustanovniki Narodne galerije in Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Doslej je evidentiranih nad tisoč dvesto Jakopičevih slik in skic. Njegov slog se je oblikoval v minhenskem okolju med salonskim realizmom in sodobnimi tendencami. Pred koncem desetletja se je začel obračati h krajini, v kateri je opaziti prve znake impresionistične tehnike, vendar podrejene lokalnim secesijskim prijemom. Po prelomu stoletij je do l. 1904 skupaj z Groharjem, Jamo in Sternenom zgradil aparat slovenskega impresionizma, kot je sam zapisal. V letih 1905-06 se je vizualni izkušnji pridružilo bolj izrazno doživljanje. Tedaj so nastale številne v osebne vizije prelite upodobitve interierjev, hkrati pa vrsta sijajnih krajin. Do leta 1912 je podobe vidnega sveta transponiral v postimpresionistične barvne harmonije, v katerih se je do leta 1917 razdeljena paleta umaknila lirični barvni ubranosti odločnejših potez. Po prvi svetovni vojni je njegovi izraz postajal vse bolj ekspresiven, reka Sava v izbranem območju med Tacnom in Črnučami se je pojavila kot vodilni motiv, pogosto pa je za zadovoljevanje naročniških želja ponavljal predvojne teme, še posebej motive brez in dela na polju. Zadnje desetletje je minilo v meditacijah ob vizionarno-ekspresivnih cvetličnih tihožitjih in ob temah, izvedenih iz fresk v veži stanovanjskega kompleksa Meksike v šempeterskem predmestju, ki jih je risal v pastelni tehniki.
Andrej Smrekar

