France Slana - Slike

26/05/2022 - 09/06/2022

France Slana je nadvse ljubil življenje in je zato toliko bolj obžaloval njegovo minevanje, še posebno pa vse bolj naraščajoče izginevanje starodavnih lepot.  

Že v mladosti je bil eden najbolj perspektivnih slovenskih slikarjev, čigar intimno dojemanje arhaičnega sveta se je srečno ujemalo s tedaj modernimi umetnostnimi informelskimi smermi, pozneje pa se je vse bolj prostodušno prepuščal vitalistični osebni naravi.

Nostalgijo in temačnost svojih zgodnjih slik je črpal iz razpadajočih mlinov in kozolcev, njihovo geometrijsko strukturo in razjedeno površino pa baladno uskladil z zamolklim zvenom svojega oglatega »jezika iz zemlje«. Iz žalobnih spoznanj o propadajočem kmetstvu je slikal zapuščene domačije, zasnežene bajte in razrušene mline ter v gostilno ali pokrajino postavljene osamele kmete. Rad je upodabljal tudi spomeniško staro Ljubljano, z razpadanjem sveta pa se je soočil tudi med slikanjem popotresnega Skopja. Afiniteto do starinskosti je pomenljivo projiciral tudi skozi pogled na cvetje, ki ga je najraje odkrival že naslikanega na fasadah starih gorenjskih kmečkih skrinj, torej v ljudskem slikarstvu, ki ga je s svojo stilizacijo spodbujalo tudi k modernejši umetnosti; pozneje pa je podobe svojih neštetih šopkov prerajal vse do abstraktnih barvno ognjevitih muzikalno razčlenjenih kompozicij.  

Ker je preživljal mladost v Splitu in ljubil morje, se je vse bolj posvečal tudi slikanju predmestnih hiš ali izsanjanih konstrukcij kulisastih mestnih panoram, opustelih otoških planjav, osamelih pristaniških pomolov ali magičnih prizorov s strmečimi ljudmi ali mrgolečim človeškim vrvežem. Atmosferske fascinacije nad morskimi planjavami je z veliko lahkoto prestrezal tudi na virtuoznih akvarelih. Njegove značilne ženske med rožami, v morskih valovih in na obalah, kjer se v malone obrednih kretnjah pogansko predajajo žarkom boga Sonca in ognju božanstva Erosa, pa postajajo kot malone alegorične podobe življenjskega veselja pravi erotični protipol tistim prizorom življenjskega razkrajanja, ki umetniku utelešajo thanatos.

 Skozi oči življenjskih spoznanj je pričel Slana slikati še živalske motive, ki se zde ob vsej svoji konkretnosti tudi vse bolj simbolni ali vsaj emblematični. Taki so vselej v slikovito razcefranem profilu uzrti razborito ognjeviti petelini; nič manj značilne in pogoste niso že v svoji sumarni formi monumentalne morske ribe, ritmično nagnetene v kompozicijsko zgoščenih jatah ali napihnjeno sršeče in podmorniško samotne. Enako izrazito se jim pridružujejo fascinantno strmeče sfinge raznobarvnih egipčanskih mačk, frontalno sedečih pred okrušenimi hišnimi zidovi, poetične ptice pa se mu v ravnočrtno potujočih jatah ali kot samotne znanilke lepote najraje nizajo na bolj sanjskih in fantastično ter hrepenenjsko obarvanih prizorih. Mizerijo človeškega veselja simbolizirajo slikarju tudi pisani klovni in ponekod je umetnik nadel klovnovske poteze celo svoji lastni podobi, upodabljal pa se je tudi kot Don Kihota.  

Slehernega od motivov je obdeloval vedno na novo, pri čemer se mu je žaromet zgodnejših izhodišč razblinil v tisoče isker, ki so vsaka zase spomin na prvotni temnejši ogenj in hkrati izhodišče za njegove nove in barvitejše, pogosto tudi muzikalno ubrane odtenke. Sam s sabo pa je bil ves čas usklajen prav v svoji predanosti lastnemu pristnemu doživljanju, v življenjski strasti prepuščen tudi vdani resignaciji, in je vse do zadnjega ostal otroški zbiratelj spominov, ki se mu lesketajo pred začudenimi očmi na planjavah in pečinah življenja ter pričajo o vesolju živahnega samotarja, ki strmi v razsute ostanke na življenjskih obalah ter odkriva lepoto celo v prekrajanju vsakršnih naplavin, pri tem pa nam prinaša venomer nove cvetlične šopke.

Milček Komelj

 

Comments

No posts found

Write a review