Bojana Križanec je celovita vizualna umetnica in univerzalna kiparka s samosvojim, originalnim slogom, prepoznavnim avtorskim stilom. S svojim širokim, povsem lastnim oblikovanjem različnih materialov, kamna, keramike in uporabljanim koloritom izraža specifično motiviko, ki sega od prepleta značilne figuralike s krajino in raznimi predmeti ali organi do povsem abstrahiranih form, v katere vtke barve, ki jih dobi s kombinacijo različnih kamenin, ali jih nanese v glazuro pri keramiki. Vse to ji je prineslo tudi mednarodno razpoznavnost in številne nagrade in priznanja.

Dela na tokratni razstavi - srca, ki se spreminjajo, so narejena intuitivno, brez načrta, s tokom zavesti.

Razstava v galeriji Hest predstavlja 13 printov velikih formatov, vezanih na štiri video dela nastala med 2016 in 2021, na monitorju pa so na ogled trije videi.

Projekt Hotelski dnevnik (Hotel Diary) je bil posnet v zapuščenem hotelu v Los Angelesu, kjer je umetnica ustvarila serijo video in fotgrafskih posnetkov, ki jih je kasneje obdelovala v njenem specifičnem stilu plastenja podob. Video in printi te serije so bili predhodno predstavljeni v Galerijah Velenje, Kostanjevica na Krki, Rendon galeriji v Los Angelesu ter na številnih festivalih. Delo je prejelo nagrado za najboljši experimentalen film na Ibiza Cinefest v Španiji.

Projekt Črne vode in druge zgodbe (Black Waters and Other Stories) je bil prav tako posnet v Los Angelesu v umetničinem studiu in okoliški naravi. Gre za preplet telesa in naravnih elementov, kjer umetnica posname svoje lastno telo ali telesa kolegov in prijateljev umetnikov (redkeje dela z igralci) ter te posnetke preplete z detajli vode, zemlje in ognja. Projekt je bil prvič predstavljen v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, posamezni deli cikla pa so bili predvajani na mednarodnih festivalih in razstavah.

Projekt Sanjska pokrajina #1 (Dreamscape #1) je bil posnet za opero Koda L Milka Lazarja, ki je bila premierno predstavljena v SNG Opera in balet Ljubljana. Iz posnetega materiala se je nato razvil video film ter serija printov, ki so bili predhodno predstavljeni kot del skupinskih razstav Nezaslišani svet, ki ga imam v glavi- Metamodernizem in metaromantika v novejši slovenski likovni umetnosti v Koroški galeriji likovnih umetnosti in v Galeriji Monfort Portorož. Lamento 1 in 2, ki po nekaterih interpretacijah predstavljata človeško figuro v boju z nevihto, sta del tokratne razstave, video, ki je na ogled na monitorju, pa potuje po mednarodnih festivalih.

Umetničin najnovejši projekt Opazovalci (The Onlookers), ki je predstavljen kot video na monitorju, nadaljuje process plastenja gibljivih slik, ki v tem primeru naslavljajo temo kronične negotovosti sodobnega življenja. Video je bil dokončan mesec dni pred razstavo in je bil prejšnji teden predstavljen na festivalu Micro Acts – Artists Film Screenings v Londonu. To je njegova slovenska premiera.

Nebo in zemlja ujeta v dvojnem portretu. Sorodna v esenci, a različna v prezenci.

Neulovljiva - on zvezan z njo in ona neločljivo stkana z njim.

Nevidna - brez vonja in okusa sta voda in zrak drug drugemu čisto ogledalo.

Tam kjer se stikata, v objemu nevidnega in neštetokrat doživetega izkustva, 

njuna bližina odseva v pogledu kot barvna simfonija.

 

 

Čeprav je Vlasta Zorko na svoji kiparski poti ustvarila številna javna dela v kamnu, betonu ali bronu (Prežihov Voranc, general Maister), je ostala glina vseskozi njen najljubši material. Iz prvinske glinene gmote, vlažne in voljne, je znala izvabiti pravo likovno razkošje. Težko bi v celoti zaobjeli dolgo vrsto njenih figur: celopostavnih, golih, ali v kolorirano draperijo odetih prepoznavnih ženskih likov. Prav s temi igrivimi in pogosto hudomušnimi upodobitvami počivajočih, sedečih, razmišljujočih si je pridobila številne občudovalce pa tudi naročnike za mnoge portrete, v katerih je znala vselej pretanjeno prisluhniti njihovemu psihološkemu profilu.

Breda Ilich Klančnik 

 

Vlasta Zorko (Maribor, 1943) je študirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1959 diplomirala pri prof. Zdenku Kalinu. Izpopolnjevala se je na Kraljevi akademiji v Kopenhagnu in Akademiji lepih umetnosti v Muenchnu. Bila je profesorica likovne vzgoje na prvi in drugi gimnaziji ter Pedagoški akademiji v Mariboru. Od leta 1971 je bila samostojna likovna umetnica.

Akademska kiparka Dragica Čadež sodi s svojim bogatim in raznovrstnim kiparskim ustvarjanjem med najvidnejše predstavnike slovenske likovne umetnosti. Na tokratni razstavi v Galeriji Hest so na ogled njene figuralne skulpture (t.i. Muze), nastale v treh popolnoma različnih kiparskih materialih: lesu, žgani glini in bronu. S samosvojo izvirno likovno govorico je avtorica na različne načine ustvarila subtilno lirične in hkrati ekspresivno izpovedne podobe ženskega lika. Razgibani ritem vitkih vzpenjajočih se teles se zaključi z zglajenimi praznimi obraz, ki pa so polni notranje izpovedne moči.

Dragica Čadež (Ljubljana, 1940) je leta 1963 diplomirala na oddelku za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1965 končala podiplomski študij kiparstva pri prof. Borisu Kalinu. Med leti 1968-72 je delovala v umetniški skupini Neokonstruktivisti. Zaposlena je bila kot redna profesorica za kiparstvo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. S svojim obsežnim in raznolikim kiparskim opusom se nam predstavlja že od leta 1965 na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Njena dela se nahajajo v številnih javnih in zasebnih zbirkah. Za svoje ustvarjanje je prejela številne nagrade in priznanja, med drugim leta 2020 Nagrado Ivane Kobilica za življenjsko delo.

Slikarska Molly Bonač (1919-1995) je študirala slikarstvo na Akademiji lepih umetnosti v Bologni med leti 1941 in 1944. Že v mladosti pa se je slikarstva učila pri Rihardu Jakopiču in deloma pri slikarsju Hinku Smrekarju. Slikarska dela Bonačeve so motivno večinoma razpeta med cvetličnimi tihožitji in krajino. V njih zajeta barvna dinamika ustvarja svetlobne impresije in nas nagovarja s prav posebno intimno tišino upodobljenega motiva.

...Slike so ustvarjene ali so nastajale v neprekinjenem razponu treh posebnih življenjskih situacij 1. PRED pandemijo in karanteno, 2. MED karanteno in 3. PO karanteni.

Barbara Jurkovšek na razstavi v Galeriji Hest ponovno predstavlja svoje priljubljene modele-živali. Ni naključje, da so med tokratnimi protagonisti psi, saj je bila prav njihova udomačitev in sobivanje s človekom pomemben dejavnik, ki je pripomogel k uspehu človeške civilizacije. Seveda smo ljudje v svoji superiorni vlogi »žlahtniteljev« vrst, prav pri psih marsikdaj zapeljali evolucijsko pot že na mejo dostojnega in dovoljenega. Psihološka podstat pasjih protagonistov se pogosto skriva v naši lastni globini in prav to sporoča slikarka s serijo slik Prijatelji / Friends. Ob tem ne pozabi na staro frazo, da je edini absolutno nesebični prijatelj, ki ga v tem sebičnem svetu človek lahko ima, edini, ki nikoli ni nehvaležen ali izdajalski –  njegov pes.

Barbara Jurkovšek ( Ljubljana, 1981) je leta 2006 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani iz slikarstva in likovne teorije pri prof. Metki Krašovec in prof. dr. Jožefu Muhoviču. Kasneje se je izpopolnjevala na Accademia di Belle Arti di Lecce v Italiji. Leta 2009 je na ljubljanski Likovni akademiji magistrirala iz slikarstva pri prof. Metki Krašovec. Od leta 2009 je samozaposlena v kulturi. Za njo je 45 samostojnih in več kot 135 skupinskih razstav in projektov v Sloveniji in tujini.
Deluje na področju slikarstva, kiparstva, grafike, kaligrafije in znanstvene ilustracije. V svojem delu se ukvarja z raziskovanjem meja med umetnostjo, znanostjo in kičem. Navdih za svoja dela pogosto črpa iz zoologije, botanike, paleontologije in evolucije sodobnega človeka.

Na razstavi se bo predstavila družina Čadež Lapajne. Dragica Čadež bo predstavila ciklus "Kruh" (keramika), Nuša Lapajne se bo predstavila s svojimi slikami, Boštjan Lapajne pa bo poleg slik na polivinilu razstavil tudi skulpture iz stekla.