Vljudno vabljeni na odprtje slikarske razstave v torek, 28. novembra 2023 ob 18. uri v Galerijo Hest, Židovska ulica 1, Maribor.

Razstava je pripravljena v okviru 100. obletnice rojstva Milana Butine (1923-1999).

 Razstava bo na ogled do 12. decembra 2023.

Anja Jerčič Jakob (1975, Slovenj Gradec) je leta 2004 na Akademiji za likovno umetnost zaključila magistrski študij grafike, leta 2007 pa še magistrski študij slikarstva. S svojim umetniškim ustvarjanjem nas popelje v vseobsegajoči svet narave in njenih detajlov.

Maruša Šuštar (1977, Kranj) je leta 2016 zaključila magistrski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V svojem slikarstvu se ukvarja s sodobnimi tematikami današnjega sveta in človeka v njem.

Emira Turnadžić (rojena 1955 v Zagrebu) je leta 1979 diplomirala na Akademiji likovnih umetnosti v Sarajevu pri prof. Ismarju Mujezinoviću. Po končanem študiju je dve leti ustvarjala v slikarski Majstorski radionici Ljube Ivančića in Nikole Reiserja. Poučevala je risanje na sarajevski Akademiji za likovno umetnost. Leta 1981 je dobila nagrado na 11. Bienalu mladih na Reki in leta 1982 še nagrado za slikarstvo na razstavi v »Collegium Artisticum« v Sarajevu. Živi in dela v Ljubljani.

Razstava je na ogled v Galeriji Hest v Ljubljani, Židovska ulica 8, med 10. in 24. majem 2023.

Razstava Ejti Štih - Konflikti je na ogled v Galeriji Hest v Mariboru (Židovska ulica 1) od 19. aprila do 6. maja 2023. 

Odpiralni čas galerije:

ponedeljek - petek: 10.00 - 14.00 in 16.00 - 19.00

sobota: 10.00 - 13.00

BITI

Čeprav filozof Emanuel Levinas govori o tem, da biti ne moremo deliti, in da si o tem lahko le pripovedujemo, je dejstvo, da je vsak med nami, ljudmi, bil v začetnem delu svojega življenja dobesedno sobitje biti še preden se je rodil. Ta vpetost v sobit oziroma sobitnost in osnovna zmožnost so-čutenja ter ob-čutenja tega najbolj osnovnega skupnega, ki ga moremo misliti, je neke vrste začetni impulz za to skupino del.

Jiři Kočica

RIHARD JAKOPIČ (Ljubljana 1869 – Ljubljana 1943)

Jakopič je osrednja osebnost slovenske umetnosti, saj o njej kot takšni resnično lahko govorimo šele z nastopom modernizma, ko je ideja  slovenske umetnosti postala programska stalnica, Jakopič pa njen neuradni strateg. V družini podjetnega trnovskega pridelovalca zelenjave z obilo trgovskega čuta se je našel denar tudi za njegovo slikarsko izobraževanje. Začel je leta 1887 na Dunaju pri profesorju Franzu Rumplerju, končal dva letnika, nato leta 1890 vpisal minhensko akademijo, a je kmalu študij opustil in se ob Antonu Ažbetu in Ferdu Veselu začel izpopolnjevati zunaj institucionalnih okvirjev. Njegov študij je ves čas ovirala bolezen. Ob ustanavljanju Slovenskega umetniškega društva leta 1899, katerega tajnik je postal, se je za nekaj časa ustalil v Ljubljani, po polomu druge razstave dve leti pozneje pa se je preselil k svoji zaročenki Ani Czerny v Škofjo Loko. Leta 1903 je en semester delal v Pragi pri Vojtechu Hynaisu. V Ljubljano je dokončno prišel leta 1906, leta 1909 zgradil Jakopičev paviljon na svoje stroške, ga odprl s tretjo razstavo neformalno obujenega umetniškega društva in vse do srede dvajsetih let je organiziral in vodil umetnostno življenje v mestu. S Sternenom je v letih 1907-1914 organiziral umetnostno šolo, a jo je kmalu vodil sam. Bil je med ustanovniki Narodne galerije in Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Doslej je evidentiranih nad tisoč dvesto Jakopičevih slik in skic. Njegov slog se je oblikoval v minhenskem okolju med salonskim realizmom in sodobnimi tendencami. Pred koncem desetletja se je začel obračati h krajini, v kateri je opaziti prve znake impresionistične tehnike, vendar podrejene lokalnim secesijskim prijemom. Po prelomu stoletij je do l. 1904 skupaj z Groharjem, Jamo in Sternenom zgradil aparat slovenskega impresionizma, kot je sam zapisal. V letih 1905-06 se je vizualni izkušnji pridružilo bolj izrazno doživljanje. Tedaj so nastale številne v osebne vizije prelite upodobitve interierjev, hkrati pa vrsta sijajnih krajin. Do leta 1912 je podobe vidnega sveta transponiral v postimpresionistične barvne harmonije, v katerih se je do leta 1917 razdeljena paleta umaknila lirični barvni ubranosti odločnejših potez. Po prvi svetovni vojni je njegovi izraz postajal vse bolj ekspresiven, reka Sava v izbranem območju med Tacnom in Črnučami se je pojavila kot vodilni motiv, pogosto pa je za zadovoljevanje naročniških želja ponavljal predvojne teme, še posebej motive brez in dela na polju. Zadnje desetletje je minilo v meditacijah ob vizionarno-ekspresivnih cvetličnih tihožitjih in ob temah, izvedenih iz fresk v veži stanovanjskega kompleksa Meksike v šempeterskem predmestju, ki jih je risal v pastelni tehniki.

Andrej Smrekar

France Slana je nadvse ljubil življenje in je zato toliko bolj obžaloval njegovo minevanje, še posebno pa vse bolj naraščajoče izginevanje starodavnih lepot.  

Že v mladosti je bil eden najbolj perspektivnih slovenskih slikarjev, čigar intimno dojemanje arhaičnega sveta se je srečno ujemalo s tedaj modernimi umetnostnimi informelskimi smermi, pozneje pa se je vse bolj prostodušno prepuščal vitalistični osebni naravi.

Nostalgijo in temačnost svojih zgodnjih slik je črpal iz razpadajočih mlinov in kozolcev, njihovo geometrijsko strukturo in razjedeno površino pa baladno uskladil z zamolklim zvenom svojega oglatega »jezika iz zemlje«. Iz žalobnih spoznanj o propadajočem kmetstvu je slikal zapuščene domačije, zasnežene bajte in razrušene mline ter v gostilno ali pokrajino postavljene osamele kmete. Rad je upodabljal tudi spomeniško staro Ljubljano, z razpadanjem sveta pa se je soočil tudi med slikanjem popotresnega Skopja. Afiniteto do starinskosti je pomenljivo projiciral tudi skozi pogled na cvetje, ki ga je najraje odkrival že naslikanega na fasadah starih gorenjskih kmečkih skrinj, torej v ljudskem slikarstvu, ki ga je s svojo stilizacijo spodbujalo tudi k modernejši umetnosti; pozneje pa je podobe svojih neštetih šopkov prerajal vse do abstraktnih barvno ognjevitih muzikalno razčlenjenih kompozicij.  

Ker je preživljal mladost v Splitu in ljubil morje, se je vse bolj posvečal tudi slikanju predmestnih hiš ali izsanjanih konstrukcij kulisastih mestnih panoram, opustelih otoških planjav, osamelih pristaniških pomolov ali magičnih prizorov s strmečimi ljudmi ali mrgolečim človeškim vrvežem. Atmosferske fascinacije nad morskimi planjavami je z veliko lahkoto prestrezal tudi na virtuoznih akvarelih. Njegove značilne ženske med rožami, v morskih valovih in na obalah, kjer se v malone obrednih kretnjah pogansko predajajo žarkom boga Sonca in ognju božanstva Erosa, pa postajajo kot malone alegorične podobe življenjskega veselja pravi erotični protipol tistim prizorom življenjskega razkrajanja, ki umetniku utelešajo thanatos.

 Skozi oči življenjskih spoznanj je pričel Slana slikati še živalske motive, ki se zde ob vsej svoji konkretnosti tudi vse bolj simbolni ali vsaj emblematični. Taki so vselej v slikovito razcefranem profilu uzrti razborito ognjeviti petelini; nič manj značilne in pogoste niso že v svoji sumarni formi monumentalne morske ribe, ritmično nagnetene v kompozicijsko zgoščenih jatah ali napihnjeno sršeče in podmorniško samotne. Enako izrazito se jim pridružujejo fascinantno strmeče sfinge raznobarvnih egipčanskih mačk, frontalno sedečih pred okrušenimi hišnimi zidovi, poetične ptice pa se mu v ravnočrtno potujočih jatah ali kot samotne znanilke lepote najraje nizajo na bolj sanjskih in fantastično ter hrepenenjsko obarvanih prizorih. Mizerijo človeškega veselja simbolizirajo slikarju tudi pisani klovni in ponekod je umetnik nadel klovnovske poteze celo svoji lastni podobi, upodabljal pa se je tudi kot Don Kihota.  

Slehernega od motivov je obdeloval vedno na novo, pri čemer se mu je žaromet zgodnejših izhodišč razblinil v tisoče isker, ki so vsaka zase spomin na prvotni temnejši ogenj in hkrati izhodišče za njegove nove in barvitejše, pogosto tudi muzikalno ubrane odtenke. Sam s sabo pa je bil ves čas usklajen prav v svoji predanosti lastnemu pristnemu doživljanju, v življenjski strasti prepuščen tudi vdani resignaciji, in je vse do zadnjega ostal otroški zbiratelj spominov, ki se mu lesketajo pred začudenimi očmi na planjavah in pečinah življenja ter pričajo o vesolju živahnega samotarja, ki strmi v razsute ostanke na življenjskih obalah ter odkriva lepoto celo v prekrajanju vsakršnih naplavin, pri tem pa nam prinaša venomer nove cvetlične šopke.

Milček Komelj

Bojana Križanec je celovita vizualna umetnica in univerzalna kiparka s samosvojim, originalnim slogom, prepoznavnim avtorskim stilom. S svojim širokim, povsem lastnim oblikovanjem različnih materialov, kamna, keramike in uporabljanim koloritom izraža specifično motiviko, ki sega od prepleta značilne figuralike s krajino in raznimi predmeti ali organi do povsem abstrahiranih form, v katere vtke barve, ki jih dobi s kombinacijo različnih kamenin, ali jih nanese v glazuro pri keramiki. Vse to ji je prineslo tudi mednarodno razpoznavnost in številne nagrade in priznanja.

Dela na tokratni razstavi - srca, ki se spreminjajo, so narejena intuitivno, brez načrta, s tokom zavesti.

Razstava v galeriji Hest predstavlja 13 printov velikih formatov, vezanih na štiri video dela nastala med 2016 in 2021, na monitorju pa so na ogled trije videi.

Projekt Hotelski dnevnik (Hotel Diary) je bil posnet v zapuščenem hotelu v Los Angelesu, kjer je umetnica ustvarila serijo video in fotgrafskih posnetkov, ki jih je kasneje obdelovala v njenem specifičnem stilu plastenja podob. Video in printi te serije so bili predhodno predstavljeni v Galerijah Velenje, Kostanjevica na Krki, Rendon galeriji v Los Angelesu ter na številnih festivalih. Delo je prejelo nagrado za najboljši experimentalen film na Ibiza Cinefest v Španiji.

Projekt Črne vode in druge zgodbe (Black Waters and Other Stories) je bil prav tako posnet v Los Angelesu v umetničinem studiu in okoliški naravi. Gre za preplet telesa in naravnih elementov, kjer umetnica posname svoje lastno telo ali telesa kolegov in prijateljev umetnikov (redkeje dela z igralci) ter te posnetke preplete z detajli vode, zemlje in ognja. Projekt je bil prvič predstavljen v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, posamezni deli cikla pa so bili predvajani na mednarodnih festivalih in razstavah.

Projekt Sanjska pokrajina #1 (Dreamscape #1) je bil posnet za opero Koda L Milka Lazarja, ki je bila premierno predstavljena v SNG Opera in balet Ljubljana. Iz posnetega materiala se je nato razvil video film ter serija printov, ki so bili predhodno predstavljeni kot del skupinskih razstav Nezaslišani svet, ki ga imam v glavi- Metamodernizem in metaromantika v novejši slovenski likovni umetnosti v Koroški galeriji likovnih umetnosti in v Galeriji Monfort Portorož. Lamento 1 in 2, ki po nekaterih interpretacijah predstavljata človeško figuro v boju z nevihto, sta del tokratne razstave, video, ki je na ogled na monitorju, pa potuje po mednarodnih festivalih.

Umetničin najnovejši projekt Opazovalci (The Onlookers), ki je predstavljen kot video na monitorju, nadaljuje process plastenja gibljivih slik, ki v tem primeru naslavljajo temo kronične negotovosti sodobnega življenja. Video je bil dokončan mesec dni pred razstavo in je bil prejšnji teden predstavljen na festivalu Micro Acts – Artists Film Screenings v Londonu. To je njegova slovenska premiera.

Nebo in zemlja ujeta v dvojnem portretu. Sorodna v esenci, a različna v prezenci.

Neulovljiva - on zvezan z njo in ona neločljivo stkana z njim.

Nevidna - brez vonja in okusa sta voda in zrak drug drugemu čisto ogledalo.

Tam kjer se stikata, v objemu nevidnega in neštetokrat doživetega izkustva, 

njuna bližina odseva v pogledu kot barvna simfonija.

Čeprav je Vlasta Zorko na svoji kiparski poti ustvarila številna javna dela v kamnu, betonu ali bronu (Prežihov Voranc, general Maister), je ostala glina vseskozi njen najljubši material. Iz prvinske glinene gmote, vlažne in voljne, je znala izvabiti pravo likovno razkošje. Težko bi v celoti zaobjeli dolgo vrsto njenih figur: celopostavnih, golih, ali v kolorirano draperijo odetih prepoznavnih ženskih likov. Prav s temi igrivimi in pogosto hudomušnimi upodobitvami počivajočih, sedečih, razmišljujočih si je pridobila številne občudovalce pa tudi naročnike za mnoge portrete, v katerih je znala vselej pretanjeno prisluhniti njihovemu psihološkemu profilu.

Breda Ilich Klančnik 

Vlasta Zorko (Maribor, 1943) je študirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1959 diplomirala pri prof. Zdenku Kalinu. Izpopolnjevala se je na Kraljevi akademiji v Kopenhagnu in Akademiji lepih umetnosti v Muenchnu. Bila je profesorica likovne vzgoje na prvi in drugi gimnaziji ter Pedagoški akademiji v Mariboru. Od leta 1971 je bila samostojna likovna umetnica.

Akademska kiparka Dragica Čadež sodi s svojim bogatim in raznovrstnim kiparskim ustvarjanjem med najvidnejše predstavnike slovenske likovne umetnosti. Na tokratni razstavi v Galeriji Hest so na ogled njene figuralne skulpture (t.i. Muze), nastale v treh popolnoma različnih kiparskih materialih: lesu, žgani glini in bronu. S samosvojo izvirno likovno govorico je avtorica na različne načine ustvarila subtilno lirične in hkrati ekspresivno izpovedne podobe ženskega lika. Razgibani ritem vitkih vzpenjajočih se teles se zaključi z zglajenimi praznimi obraz, ki pa so polni notranje izpovedne moči.

Dragica Čadež (Ljubljana, 1940) je leta 1963 diplomirala na oddelku za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1965 končala podiplomski študij kiparstva pri prof. Borisu Kalinu. Med leti 1968-72 je delovala v umetniški skupini Neokonstruktivisti. Zaposlena je bila kot redna profesorica za kiparstvo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. S svojim obsežnim in raznolikim kiparskim opusom se nam predstavlja že od leta 1965 na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Njena dela se nahajajo v številnih javnih in zasebnih zbirkah. Za svoje ustvarjanje je prejela številne nagrade in priznanja, med drugim leta 2020 Nagrado Ivane Kobilica za življenjsko delo.

Barbara Jurkovšek na razstavi v Galeriji Hest ponovno predstavlja svoje priljubljene modele-živali. Ni naključje, da so med tokratnimi protagonisti psi, saj je bila prav njihova udomačitev in sobivanje s človekom pomemben dejavnik, ki je pripomogel k uspehu človeške civilizacije. Seveda smo ljudje v svoji superiorni vlogi »žlahtniteljev« vrst, prav pri psih marsikdaj zapeljali evolucijsko pot že na mejo dostojnega in dovoljenega. Psihološka podstat pasjih protagonistov se pogosto skriva v naši lastni globini in prav to sporoča slikarka s serijo slik Prijatelji / Friends. Ob tem ne pozabi na staro frazo, da je edini absolutno nesebični prijatelj, ki ga v tem sebičnem svetu človek lahko ima, edini, ki nikoli ni nehvaležen ali izdajalski –  njegov pes.

Barbara Jurkovšek ( Ljubljana, 1981) je leta 2006 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani iz slikarstva in likovne teorije pri prof. Metki Krašovec in prof. dr. Jožefu Muhoviču. Kasneje se je izpopolnjevala na Accademia di Belle Arti di Lecce v Italiji. Leta 2009 je na ljubljanski Likovni akademiji magistrirala iz slikarstva pri prof. Metki Krašovec. Od leta 2009 je samozaposlena v kulturi. Za njo je 45 samostojnih in več kot 135 skupinskih razstav in projektov v Sloveniji in tujini.
Deluje na področju slikarstva, kiparstva, grafike, kaligrafije in znanstvene ilustracije. V svojem delu se ukvarja z raziskovanjem meja med umetnostjo, znanostjo in kičem. Navdih za svoja dela pogosto črpa iz zoologije, botanike, paleontologije in evolucije sodobnega človeka.