nazaj na umetnike
Maksim Gaspari
Slovenski slikar in ilustrator Maksim Gaspari (1883-1980) je obiskoval umetnostno obrtno šolo v Ljubljani, nato študiral na grafični in umetnostni akademiji na Dunaju in se izpopolnjeval v Münchnu v Nemciji. Po vrnitvi v Slovenijo je imel najprej atelje pri J. N. Sadnikarju v Kamniku, pozneje pa je živel v Ljubljani, kjer je sprva poučeval risanje. Od 1928 do 1948 je bil restavrator v etnografskem muzeju, leta 1952 je prejel Prešernovo nagrado in 1972 postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.Gasparijeva umetniška pot se začenja skorajda tako, kot bi jo zapisal znameniti Vasari, z očarljivo anekdoto.Med leti 1896 in 1899 je Maksim Gaspari delal kot trgovski pomočnik v Murnikovi trgovini v Kamniku, saj je sorodstvo menilo, da je to najhitrejša pot do kruha. Tako je naneslo, da je v reklamne namene naslikal slanika, sličico pa je njegov delodajalec postavil v izložbo. Tu jo je videl znani kamniški zbiralec in ljubitelj umetnosti, veterinar Niko Sadnikar in poprašal po njenem avtorju. Tako se je rodilo dolgo in iskreno prijateljstvo, dogodek pa je spremenil Gasparijevo življenje. Sadnikar mu je najprej pomagal v ljubljanske, nato pa še na dunajske šole, kjer ga že leta 1902 srečamo med udeleženci ustanovnega zbora umetniškega društva Vesna, ki si je zastavilo plemeniti cilj, zajet v misli: Iz naroda za narod! Gaspari je temu cilju ostal zvest prav do smrti. Čeprav se je na Dunaju šolal bolj sam, je nanj vplivalo predvsem živahno umetniško vzdušje, posebej pa takrat aktualna secesijska umetnost. Srečal se je z umetnostjo veličin kot so bili Segantini, Hodler in Klimt, spoznaval pa je tudi prizadevanja umetnikov, ki so prihajali v takratno prestolnico z vseh vetrov velike monarhije. Čeprav mu je prijatelj Sadnikar nesebično pomagal, je bil vendarle večkrat lačen kot sit. Po dobrem letu življenja na Dunaju se je moral vrniti v Kamnik, kjer je spet neutrudno delal, končno pa se je 1907 podal v München, kjer sta s prijateljem Henrikom Smrekarjem navdušeno slikala in risala. Spet pa je naneslo tako, da se je moral vrniti v Kamnik, k sreči ga je tod čakal atelje. Sicer pa Gasparijeva zgodnja dela (vzemimo njegov izredno zanimivi Avtoportret iz leta 1905) kažejo, da je mladenič zelo zgodaj dozorel. V današnjem žargonu bi rekli, da se je podal na tvegano pot iskanja (takrat) aktualnega in modernega likovnega izraza. V okvirih secesijske likovnosti je začel oblikovati svoj lasten pogled na umetnost. Hkrati pa je skušal poiskati, sicer moderno, vendar ljudem razumljivo govorico. Spontano se je odločil za slikanje ljudskega, kmečkega življenja. Prav študij ljudskega življenja in umetnosti pa mu je pomagal, da se je zelo hitro razvil v ustvarjalca, ki je že s prvimi deli (predvsem z ilustracijami) navdušil najširše kroge.V svojih zgodnjih delih, med letom 1905, ko je nastal znameniti Avtoportret in letom 1919, ko se je angažiral ob plebiscitu na Koroškem, je ustvaril krhko, vendar logično zvezo med impresionizmom in kasnejšim ekspresionizmom na Slovenskem. S poudarjanjem pripovednih prvin, z vpeIjavo ornamentike v sliko in z napisi ter komentarji (ki so del likovne strukture) pa se je nehote znašel v dvoumni poziciji. Na neki način je bil v opoziciji s kolegi impresionisti, ki so prvič na Slovenskem zaslutili vrednost čiste umetnosti. Tako se je znašel med impresionizmom in ekspresionizmom v navideznem mrtvem kotu, v prostoru, ki ga je kritika sistematično zanemarjala. Kljub temu pa brez njegovega in Birolovega deleža podoba moderne slovenske umetnosti ne bi bila popolna.Med obema vojnama je Gaspari intenzivno delal, vmes pa je bil se precej časa zaposlen kot konservator v Slovenskem etnografskem muzeju. Ustvaril je nepregledno vrsto ilustracij, slik, razglednic, vinjet, diplom in najrazličnejših risb. Ob delu v etnografskem muzeju je svoje poznavanje ljudske kulture in izročila še poglobil, zato so slike dobile zanimiv dokumentarični poudarek. Po likovni plati pa je svojo risbo malce izčistil in poenostavil, dal pa ji je bolj slikoviti prizvok. Nekoč zelo trdne, ornamentalne obrise je začel rahljati tako, da je na nekaterih slikah dosegel kar impresionistične učinke - posamezne podrobnosti pa je spet " deformiral " na ta način, da so dobili rahel ekspresionistični prizvok. Barvna skala je postala malce temnejša kot v mladosti - s temnejšimi toni pa je pričaral vzdušje patine in nostalgije, ki prekriva celo podobe z vedrejšo vsebino.Še dlje je šel v povojnem obdobju, ko so ga svečano proglasili za Narodnega umetnika. Poleg mnogih slik so nastale tudi ilustracije za Jurčičevega Desetega brata. Pri njih je ohranil realistični okvir, podrobnosti pa je podredil celovitemu izrazu v tolikšni meri, da jih lahko razberemo bolj v kontekstu. Navsezadnje mu ni več šlo za opisovanje običajev in noš in historičnih interierjev, ampak za upodobitev vzdušja in seveda za likovno govorico živahnih potez. Stilizacijski postopki, ki jih je nakazal že v zgodnjih deli.