nazaj na umetnike
Zdenko Kalin
Kalin Zdenko, akademski kipar, rojen 11. aprila 1911 v Solkanu pri Gorici v družini Tomaža, računskega svetnika v Gorici, in poštarice Hedvike Žvokelj. Še kot otrok je ob začetku prve svetovne vojne zapustil rojstni kraj in se preselil v Ljubljano, ki mu je postala nov dom. V letih 1926–29 je študiral na Tehniški srednji šoli v Ljubljani. (Alojzij Repič, France Kralj), 1930–34 pa na ALU v Zagrebu (Keršinić in Frangeš). Izpopolnjeval se je v Italiji in Franciji. Po vrnitvi v Ljubljano se je vključil v skupino »Neodvisnih« in z njo tudi razstavljal. Od 1948 je redni prof. na ALU v Lj. Na Kalinov umetniški razvoj so vplivali predvsem francoski mojstri: po eni strani Rodin, po drugi pa Maillol, v portretu pa še posebej Despȉau in Bourdelle. V prvem obdobju Kalinovega snovanja izstopajo predvsem portreti. V iskanju osebnega izraza se Kalin opira zdaj na Rodinovo hrapavo površino (Moški torzo, 1936; Oče, 1937), včasih pa ga prevzame čista in uglajena »kiparska forma, značilna za Maillola. Vrhunec portretne plastike je njegov ženski portret Marion (1940). V naslednjem obdobju je Kalin razvil in poglobil motiv otroškega portreta (Radovan, 1941). Tu se je začel kipar polagoma odmikati od prejšnje voluminoznosti in se čedalje bolj nagibati k linearnosti. S tem pa se začenja najplodnejša in umetniško najpomembnejša doba v Kalinovem ustvarjanju: prehod od otroškega portreta (Radovana) do Pastirčka in nato do Otroških iger pomeni za umetnika nepretrgan razvoj v reševanju problema o odnosu med figuro in prostorom. Otroške igre (I.-II. 1952; III. 1953; IV.-V. 1954) so najizrazitejši primer vrtne plastike na Slovenskem. Kalin je prvi slov. kipar, ki je bil odbran za beneški bienale (1952). Po letu 1945 je K. izvršil veliko število del v monumentalni plastiki, deloma sam, deloma v sodelovanju s K. Putrihom: tu prihaja v ospredje reševanje novih problemov v zvezi z več figuralno kompozicijo v reliefu. Zadnja leta se ponovno posveča zgodovinskemu portretu. Od 1976 je dopisni član SAZU. Nagrade: Prešernova nagrada 1955 in 1982; vstaje slov. naroda 1966; nagrada AVNOJ 1975. Njegova dela so v številnih zasebnih in javnih zbirkah. Zastopan je s svojimi deli v Moderni galeriji in Mestnem muzeju v Ljubljani, v Glipototeki v Zagrebu, v Umetnostni galeriji v Skopju, v Narodnem muzeju v Beogradu in Umetnostni galeriji na Cetinju. Pomembnejša dela: Mavra (1936), spomenik Simona Gregorčiča v Ljubljani. (1937), Oče (1937), Marion (1940), O. Župančič in A. Gradnik (1941), Pastirček (1942), B. Kidrič, I. Zajec, Ženski akt (1945), Spomenik žrtvam NOB pri Urhu pri Ljubljani (s Putrihom in Kobetom), Otroške igre (1952–54), Portal na palači Ljudske skupščine SRS v Ljubljani (24 likov v 20 poljih). Spomenik talcem na Žalah v Ljubljani, Spomenik Borisa Kidriča v Ljubljani. – Na Primorskem: Spomenik bazoviškim žrtvam na pokopališču Sv. Ane v Trstu (z arhitektom Borisom Kobetom). Številni doprsni portreti ali glave: Anton Znideršič v Ilirski Bistrici (1972), Simon Gregorčič v Braniku in v Novi Gorici (1973), Ivan Grbec v Skednju (1979), Stanko Gruden v Šempolaju, Boris Kidrič v Novi Gorici, Ludvik Zorzut v Medani (1980). – Razstave: Kalin je sodeloval pri številnih skupinskih v Ljubljani. (»Neodvisni« od 1937 naprej), Mariboru, Celju, Ptuju, Zagrebu, Beogradu, Dubrovniku, Cetinju, Trstu in Gor., zastopan na jugoslovanskih razstavah v Parizu (1946), Moskvi, Leningradu, Varšavi, Pragi, Bratislavi, Bukarešti (vse 1947), Ljubljani (1951), na Bienalu v Benetkah (1952); razstavljal je v Pistoji, Livornu (1958) Novi Gorici (z Debenjakom, 1970) itd.