nazaj na umetnike
Ivan Grohar
Ivan Grohar se je rodil leta 1867 v nekdanjem župnišču v Spodnji Sorici. Njegovo nadarjenost in željo po slikanju je opazil soriški župnik Anton Jamnik in ga leta 1888 peljal na ogled razstave v Škofjo Loko, nato pa mu priskrbel vajeništvo pri cerkvenem slikarju Matiji Bradašku v Kranju. V naslednjih letih je kot vajenec delal tudi v ateljeju Spiridiona Milanesija, v Zagrebu, kjer je ostal vse do vpoklica v vojsko. Zaradi težke prilagoditve na vojaško življenje je dezertiral, vendar se je kmalu prijavil na avstrijskem konzultatu v Trstu, na tamkajšnjem garnizijskem sodišču pa je bil nato septembra 1889 obsojen na petmesečno zaporno kazen in podaljšanje vojaškega roka za eno leto. Leta 1892 je bil jeseni odpuščen iz vojske, nato je zaprosil pri Deželnem odboru Vojvodine Kranjske v Ljubljani za finančno podporo pri študiju, kar so mu tudi odobrili. S štipendijo 100 goldinarjev se je odpravil na študij v Deželno risarsko šolo v Gradcu, ki jo je vodil Henrik Schwach. Dve leti kasneje je vložil prošnjo za podporo pri študiju na Akademiji upodabljajočih umetnosti na Dunaju. Podpora je bila odobrena, vendar kljub odlično opravljenim izpitom ni bil sprejet, ker še ni končal šole v Gradcu. Zato je nadaljeval šolanje v Gradcu in ga z odliko zaključil konec leta 1894. Oktobra leta 1895 se je odpravil v München, kjer je v muzejih kopiral starejše mojstre in obiskoval razne razstave. Poleti prihodnje leto se je naselil v Škofji Loki in si uredil svoj atelje. Leta 1897 je spoznal Riharda Jakopiča, ki je bil takrat že seznanjen z njegovim delom. V tistem času se je uveljavil kot slikar religioznih podob in pridobil več dragocenih naročil. Jakopič ga je v Münchenu leta 1899 seznanil z Antonom Ažbetom. Tam se je poznal tudi z Matijo Jamo in Matejem Sternenom. Jeseni 1900 je sodeloval na I. slovenski umetniški razstavi, ki jo je pripravilo Slovensko umetniško društvo (na kratko SUD). V istem društvu je bil izvoljen za blagajnika, od društva si je nezakonito sposodil denar za kar je bil obsojen na 3 mesece zapora. Po končani zaporni kazni je leta 1903 odpotoval na Dunaj. Nato so leta 1904 so slovenski impresionisti (Rihard Jakopič, Matej Sternen, Matija Jama in Ivan Grohar) razstavljali v Mietkejevi galeriji na Dunaju pod skupnim imenom Sava, tu so doživeli velik uspeh, tako v prodajnem smislu kot tudi med strokovno javnostjo. Na postavitvi naj bi največ priznanj požela prav Groharjeva Pomlad. Sam je Grohar kasneje razstavljal še v Beogradu, Londonu, Dunaju, Krakovu, Varšavi, Trstu, Berlinu… Kljub likovnemu uspehu se je še vedno soočal z denarnimi težavami, poleg tega pa ga je zelo oslabila tudi bolezen, ki jo je do čistega konca poskusil skriti. 19. aprila 1911 je v bolnišnici v Ljubljani umrl zaradi jetike. Po smrti mu je Rihard Jakopič posvetil razstavo v svojem paviljonu. Leto kasneje je Jakopič še v dunajski Secesiji predstavil tri njegova dela. V Narodni galeriji so mu spominsko razstavo posvetili 1926, pomembna pa je še njegova Groharju posvečena retrospektivna razstava, ki so jo leta 1958 postavili v Moderni galeriji. Dela Ivana Groharja so za slovensko kulturno izročilo izrednega pomena. Njegovega sejalca najdemo upodobljenega tudi kot zunanjo podobo podjetji kot sta Semenarna Ljubljana in Turistično društvo Sorica. Poleg tega pa je sejalec upodobljen tudi na everskem kovancu za 5 centov. Vsekakor pa Sejalec ni edino pomembno delo Ivana Groharja. Med pomembnejša dela tako uvrščamo še Brna (1899), Srce Jezusovo (1900), Pod Koprivnikom (1902), Rafolško polje (1903), Pomlad (1903), Macesen (1904), Škofja Loka v snegu (1905) in še mnoga druga.