nazaj na umetnike
Slavko Tihec
Slavko Tihec, slovenski kipar, * 10. julij 1928, Maribor, † 11. februar 1993. Slavko Tihec se je rodil v družino železničarskega uradnika. Očeta je izgubil pri šestih letih tako, da je mati sama skrbela za otroke. Osnovno šolo je Slavko obiskoval v Mariboru, po izbruhu druge svetovne vojne pa so Nemci aretirali celo Tihčevo družino. Po koncu vojne je Slavko nadaljeval šolanje na srednji šoli in se tam začel zanimati za kiparstvo. Leta 1948 je v sklopu obveznega vojaškega roka obiskoval šolo za rezervne častnike v Kranju in Črnomlju. Po opravljenem vojaškem roku se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je študiral kiparstvo pri profesorjih Karlu Putrihu, Zdenku in Borisu Kalinu, pri katerem je leta 1955 tudi diplomiral. Po diplomi se je vrnil v Maribor, kjer je začel ustvarjati kot svobodni umetnik. S svojim prodornim in inovativnim delom je podiral meje v ustaljeni podobi kiparstva, eksperimentiral z materiali in oblikami in hkrati ostajal estet in častilec klasične lepote. Vključen je v vse nacionalne preglede sodobne umetnosti. Sodeloval je na številnih razstavah (159) doma in v tujini, zastopal je jugoslovansko kiparstvo na Beneškem bienalu leta 1966 in 1980. Za svoje delo je prejel vrsto priznanj in nagrad, nagrado Prešernovega sklada leta 1967, Jakopičevo nagrado 1973 in 1983 in največje priznanje na področju umetnosti Prešernovo nagrado leta 1983. Ja avtor številnih javnih spomenikov če omenimo le Spomenik na Osankarici, 1960, Spomenik NOB v Mariboru, 1975 in Spomenik Ivanu Cankarju v Ljubljani, 1982. Slavko Tihec je začel svojo ustvarjalno pot v petdesetih letih z nežnimi ženskimi podobami v glini. Kmalu ga je pritegnila površina in konstrukcija kipa. V šestdesetih letih so nastali ciklusi vegetativne oblike, semaforji in lirične vertikale, v katerih je uporabil železo in beton. Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let se je posvetil gibljivi umetnosti in ustvaril Aquamobile, objekte iz poliestra gibljive s pomočjo vode. S temi deli je ustvaril povsem nov odnos do umetnine in vključil v področje umetnosti povsem racionalno vedo kot je fizika. Pomembno mesto ima v njegovem opusu tudi les. Sredi sedemdesetih let se je osredotočil na osnovne geometrijske oblike, predvsem na kroglo in kvader. Nastale so serije slojevite in magične oblike, kontejnerji in rastrski portreti. Je tudi avtor več stenskih kompozicij. Nagrada Prešernovega sklada (1967) - za plastiko, razstavljeno na bienalu v Benetkah Prešernova nagrada (1983) - za kvalitetne inovacije v kiparstvu in posebej za ustvarjalno nove rešitve spomenikov NOB