nazaj na umetnike
Ivana Kobilca
Kobilca Ivana, slikarica, v Lj. r. 21. dec. 1862, u. 4. dec. 1926. Njeni starši so bili Jakob K., trgovec v Lj., in Marija, r. Škofič iz Podbrezja. Osnovno in meščansko šolo je obiskovala pri uršulinkah v Lj., slikarski pouk ji je dajala Ida Künl. 1879–80 je kopirala na dunajski akademiji, 1881 je odšla v Monakovo, kjer je vstopila v umetnoobrtno šolo, 1882–89 je bila na akademiji učenka Aloisa Erdelta. Koncem 1889 se je vrnila v Lj., 1890 je slikala v Zagrebu, 1891 se je vrnila v Monakovo in odšla odtod v Pariz, kjer je krajši čas slikala v zasebni šoli slikarja Gerveuxa. 1892 je slikala v Barbizonu, 1893 se je vrnila v Lj., odkoder je potovala 1894 v Firenzo. Na poziv škofa Stadlerja je odšla 1897 v Sarajevo, kjer je ostala do 1905; medtem je bila 1899 tudi v Djakovem pri Strossmayerju. 1906 je poučevala risanje na lj. višji dekliški šoli, a se je istega l. preselila v Berlin, odkoder se je 1914 vrnila za stalno v Lj. Že v mladosti se je posvetila slikarstvu in se povzpela do pravega mojstrstva za časa šolanja v Monakovem. Dela ustrezajo po vsebini in obliki tradicijam šole, tehnično znanje je na višini. Glavna dela iz te dobe so Citrarica, Kavopivka, Babičina skrinja, poleg njih oljni in pastelni portreti njenih ožjih sorodnikov in znancev ter mnoge studije. Na počitnicah v domovini se zbudi zanimanje za naravo, a le kot vzporednica šolskemu delu. To nagnjenje se ojači pod vplivoan tovariša Ferda Vesela ter privede K. na pota monakovskih modernistov; med njimi je bil posebno Uhde njen vzor. Nastane genre Likarice, slikan v svetlih tonih ter več pleinairjev: v Ilirski Bistrici je naslikala Iz malega sveta in Pri vodnjaku, v Podbrezju veliko Poletje in V lopi. Ta dela so izvršena v naravi in je v njih premagano temno šolsko slikanje. V Parizu, kjer ni mnogo slikala, je občevala s Puvisjem de Chavannes; utrdila se je v dotedanjem razvoju, a zadnjega koraka k impresijonizmu ni storila. V Bosni je slikala genre z narodopisnim poudarkom, 1902 nabožne stenske slike za jezuitsko, 1904 oltarno sliko za protestantsko cerkev v Sarajevu, portret škofa Stadlerja (pozneje preslikan), 1899 je dovršila v Djakovu portret Strossmayerja za lj. mestno občino. Sodelovala je 1898 z ilustracijami pri Österr. Monarchie in Wort u. Bild ter pri Nadi; bila je član sarajevskega slikarskega kluba. 1903 je večinoma v domovini dovršila alegorijo Slovenija se klanja Ljubljani, katero je Strossmayer naročil za lj. mestno dvorano. Vmes je nastalo mnogo portretov, studij in tihožitij. V Berlinu, kjer je drugovala s Käto Kollwitz in monakovsko ter pariško znanko Rozo Pfäffinger, je nastala vrsta portretov, ki so večinoma v lasti berlinskih naročnikov, ter mnogo cvetličnih tihožitij. V portretih se tedaj pojavlja suhoparnejši kolorit, ki ostane značilen za njena pozna dela. V Lj. nastane dolga vrsta cvetličnih tihožitij, ki so zelo toplo pojmovana, in portreti, med njimi župan Iv. Hribar. Mladostnim ilustracijam Jenkovih pesmi slede sedaj ilustracije Erjavčeve mladinske izdaje slov. pisateljic. K. je neumorno slikala do svoje nenadne smrti.