nazaj na umetnike
Veno Pilon
1896 - 1970 Oče Dominik Pillon, po poklicu pek, je bil doma iz Mosse v Furlaniji, mama Uršula Trošt pa iz Podrage. Živela sta v Ajdovščini in kmalu po rojstvu sina Venceslava je oče na mestu današnje Pilonove galerije odprl pekarno. Venceslav je imel še starejšega brata, ki je leta 1919 umrl v ujetniškem taborišču, in štiri mlajše sestre. Kasneje je Venceslav skrajšal svoje ime v Veno, pa tudi priimek so začeli pisati samo z enim l. Po štirih letih osnovne šole v Ajdovščini se je Veno Pilon vpisal na realko v Gorico in leta 1915 tudi opravil zrelostni izpit. V to obdobje segajo njegova poznanstva z Milanom Klemenčičem, Lojzetom Spazzapanom, Marijem Kogojem in še drugimi znanimi sodobniki. Med 1. svetovno vojno je bil takoj po končani šoli mobilizaran in kot vojni ujetnik je preživel v Rusiji kar dve leti in tudi čas boljševiške revolucije. V tem obdobju je narisal vrsto akvarelov. Po koncu vojne se je vrnil domov, vendar je že leta 1919 odšel na umetnostno akademijo v Prago, kjer se je srečal z Božidarjem Jakcem, Francem Mesesnelom, Ferdom Kozakom in Josipom Vidmarjem. Leta 1920 se je vpisal v četrti letnik akademije v Firenzah, leta 1921 pa je na Dunaju obiskoval grafično šolo in tečaj risanja akta. V teh letih že sodeluje na skupinskih razstavah. Leta 1922 se je vrnil v Ajdovščino in po očetovi smrti (1927) prevzel pekarno. V tem »ajdovskem obdobju« je ustvaril svoja najboljša dela v oljni tehniki. Prijateljeval je s pisateljem in zdravnikom Danilom Lokarjem, ki se je tudi navduševal nad umetnostjo. Leta 1928 se je preselil v Pariz, kjer si je ustvaril družino. Deloval je kot slikar, grafik, risar sčasoma pa se je popolnoma posvetil umetniški fotografiji in filmu. Po drugi svetovni vojni se je udejstvoval kot publicist, urednik, prevajalec, leta 1948 je sodeloval pri pripravi scene in kot igralec v prvem slovenskem filmu Na svoji zemlji. Leta 1954 so v Moderni galeriji v Ljubljani pripravilo razstavo njegovih grafik, risb in fotografij, prvo njegovo retrospektivno razstavo pa leta 1966. Svoja mlada leta, ujetništvo, študij, pariško in slovensko obdobje je opisal v svoji avtobiografski knjigi Na robu. Po smrti žene Anne-Marie (1963) se je leta 1968 vrnil v Ajdovščino. Leta 1970 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Na temelju donacije, ki jo je njegov sin Dominique namenil Ajdovščini, so leta 1973 ustanovili Pilonovo galerijo prav v hiši, v kateri je bila nekoč pekarna njegovega očeta.