nazaj na umetnike
Ludvik Lajči Pandur Starejši
(*25. oktober 1913, Lendava –†7. maj 1973, Maribor), slikar in likovni pedagog. Rodil se je kot potomec starega slikarskega rodu. Oče Ljudevit (Lajoš) gradiščanski Hrvat — soboslikar in mati Karolina, roj. Tot, mađarskega rodu, sta imela tri otroke — Lajči je bil najstarejši. V letih 1920-1925 je obiskoval osnovno in meščansko šolo v Lendavi. Leta 1925 mu je umrl oče. V letih 1925-1930 je obiskoval Realno gimnazijo v Zalaegerszegu in se leta 1930 se vpisal na Obrtno šolo v Zagrebu. Leta 1932 je bil sprejet na Akademijo likovnih umjetnosti v Zagrebu. Njegovi profesorji so bili: Ljubo Babić, Joza Kljaković, Tomislav Krizman, Omer Mujadžić in Maksimiljan Vanka. Leta 1936 je diplomiral pri prof. Ljubu Babiću. Od 1936 do 1938 se je izpopolnjeval na slikarski (prof. Ljubo Babić) in grafični (prof. Tomislav Krizman) specialki in se leta 1938 zaposlil pri Tipografiji v Zagrebu. Leta 1941 so ga kot pripadnika starojugoslovanske vojske ujeli Nemci, vendar se je kmalu vrnil v Zagreb. Leta 1942 se je zaposlil kot učitelj risanja na meščanski šoli v Lendavi. V letih 1942-1944 je bil poslan na izpopolnjevanje iz slikarstva na Akademijo za likovno umetnost v Budimpešto. Profesorji: Vilmos Aba Novák, István Szönyi, Gyula Rudnay. 1944. so ga zaradi politične nezanesljivosti madžarski okupatorji poslali v delovni bataljon. Leta 1945 je v Lendavi v službi ruske komandature delal kot slikar-propagandist in dekorater in v Lendavi priredil svojo prvo osebno razstavo. V letih 1946-1949 je nastopil službeno mesto profesorja risanja na Gimnaziji na Ravnah na Koroškem in 1949. na I. Gimnaziji v Mariboru. 1953. je bil izvoljen za predsednika Društva slovenskih likovnih umetnikov, pododbor Maribor. To funkcijo je opravljal do leta 1958. Kot delegat Saveza likovnih umetnika Jugoslavije se je udeležil 3. kongresa likovnih umetnikov FLRJ v Ohridu. Pri Mladinski knjigi je izšlo delo Miška Kranjca »Imel sem jih rad«, ki ga je opremil s svojimi ilustracijami. 1954 je pomagal pri organizaciji slikarske kolonije v Lendavi in se je je tudi sam udeleži. 1955. je dobil štipendijo Sveta za prosveto in kulturo, okraja Maribor za študijsko potovanje po Italiji, ki ga je izredno prevzela. To je vzrok, da je kasneje tako pogosto obiskoval to deželo. 1956. je nastopil delovno mesto likovnega pedagoga na Učiteljišču, Maribor. Ilustriral je knjigo Mika Kranjca »Črni nasmeh“, ki je izšla pri Mladinski knjigi. Leta 1960 je prejel Nagrado IV. mariborske kulturne revije za slikarsko delo. Ilustriral je knjigo Nacija Kranjca—Pajlina ”Ker sem človek“, ki jo je izdala Pomurska založba. 1961. je obiskal Dunaj. 1962, je postal profesor slikanja na Pedagoški akademiji v Mariboru. Potoval je po Grčiji. Ponovno se je udeležil Kongresa likovnih umetnikov Jugoslavije, ki je tokrat bil v Ljubljani. 1965. je razstavljal skupaj z Janezem Šibilo in Janezem Vidicem v Beogradu. Razstava je zbudila precejšnjo pozornost. 1968 je bila retrospektiva ob tridesetletnici umetniškega dela v Murski Soboti in Lendavi. Prejel je nagrado Sekretariata za kulturo in prosveto SRS za tridesetletno umetniško delo, Josip Broz Tito ga je odlikoval z Redom dela s srebrnim vencem. 1969. se je skupaj s sinom, ki je bil v tem času študent slikarstva na zagrebški Akademiji likovnih umjetnosti, udeležil slikarske kolonije na gradu Borl pri Ptuju in enako leta 1970. 1971 je potoval po Švici in Nemčiji; udeležil se je slikarske kolonije na Ravnah na Koroškem. 1972. se je udeležil mednarodne razstave INTART v Vidmu (Udinah) in prejel srebrno plaketo. Umrl je leta 1973.