nazaj na umetnike
Emerik Bernard
Akademski slikar Emerik Bernard se je rodil 2. 9. 1937 v Celju. Leta 1965 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1968 končal specialko pri profesorju Gabrijelu Stupici. Več let je bil svobodni umetnik, leta 1985 je postal docent za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost, kjer je zdaj že vrsto let redni profesor. Med številnimi nagradami je leta 1997 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Umetniški prispevek Emerika Bernarda k razvoju slovenske umetnosti lahko po sodbi profesorja Akademije likovnih umetnosti dr. Tomaža Brejca označimo kot doslej najvidnejšo in najuspešnejšo sintezo načel modernizma z likovnimi iznajdbami postmodernizma. Dokazal je, da je mogoče z odločnim ustvarjalnim dejanjem preseči utečeno prepričanje, da je razkorak med analitično, reduktivno strogostjo modernizma in izrazno odprtostjo postmodernizma nepremostljiv. S tem dejanjem se je vpisal v temeljno razvojno zgodovino slovenskega slikarstva v 20. stoletju. Sprva je ustvarjal v različnih kolažnih in asemblažnih tehnikah. Te slike objekti so bile po kompoziciji in uporabljenih gradivih blizu novemu realizmu. V začetku osemdesetih let pa je kolažno tehniko povezal s poetično ikonizacijo krajinske podobe, vezano na istrski genius loci. V njih zasledimo malone etnografsko fantazijo z namigi na glagoljaške napise, na ploskovitost in zadržan, vendar zgoščen kolorit gotskih fresk, na tiho in skromno življenje v odmaknjenih istrskih vaseh (Istrsko pregrinjalo,1984; Istrski palimpsest,1985). Enega vrhov tega obdobja predstavlja monumentalna Materada, ki z asociacijami na roman Fulvia Tomizze sintetizira obdobje istrskih palimpsestov. To slikarstvo odlikuje izjemen občutek za estetske preobrazbe, v katerih se robustna krajina spreminja v subtilno sobivanje barvnih, snovnih in nesnovnih likov, večplastnih površin, v katere so se prelili cerkvice, hiše, polja, kamniti zidci, ciprese, prti, vsakdanje stvari in angelske prikazni. Slike iz devetdesetih let odlikuje likovno visoko urbanizirana gradnja, ki spominja na cesannovski premislek o oblikovanju prostora in barvnega nanosa v krajinski podobi. Vrtišče iz leta 1990 je triptih, ki stopnjuje intenzivna soočanja statičnih in dinamičnih likov, kontrastira vodoravne, krajinske poglede s prostorninami imaginarnih predmetov ter navpično arhitekturo zidne slike. Bernardovo novo slikarstvo razkazuje lahkotno prosojno slikovitost, ki z veliko mero optične inteligence nadgrajuje njegovo dosedanje ustvarjanje. Slika z značilnim naslovom Zasleknjeni deljenec iz leta 1997 povzema temeljne lastnosti Bernardovega stila: premišljena kompozicija raste iz notranje dialektike vertikal in horizontal, slikovite robne risbe in skoraj haptičnih likov v iluzionističnih prostorih abstraktne notranjosti; vsaka tektonska forma doživlja svojo dialektično preobrazbo; abstraktna poteza oblikuje otipni, reliefni lik; prostor kompozicije ohranja fantazmične sledi realne izkušnje, kakršne daje le premišljen vpogled v niše in alkove istrske hiše in kamre in ga razkriva Bernardov analitični pogled na konstruktivni relief istrske pokrajine. Njegova antropološka izkušnja je zmeraj povzdignjena v estetsko in slike so zaznavne in predstavne sinteze, izpričujejo vrhunsko umetniško spoznanje, v katerem so likovno harmonizirana vsa naravna in socialna protislovja. To je slikarstvo, kot poudarja dr. Tomaž Brejc, v katerem znova prepoznavamo visoke kvalitete zgodovinske izkušnje: lepoto in harmonijo, simbolne vsebine in avtonomno obliko. Slikar je nepopustljiv kritik lastnega ustvarjanja, a prav iz mogočnih dvomov in ustvarjalnih stisk nastajajo mojstrovine: kar je bilo v dekorativnem slikarstvu “nove podobe” zgolj čutno minljivo in izrazno naključno, se je v Bernardovem opusu zgostilo v občutje trajanja, poduhovljenosti in izrazne globine. Emerik Bernard je tudi umetnosti filozof, poznavalec zgodovine in teorije slikarstva, filozofije in literature. Svoje izvirno zasnovane spise s tega področja je zbral in objavil leta 2000 v knjigi Približevanja. V njej se razkriva umetnikov ideal: najti ali pa vsaj razkriti skupno, povezovalno matrico ustvarjalnega dejanja, v kateri ne bo izključevanja, prepovedi in dogem, temveč bodo v mnogoličnosti sodobne estetske prakse prevladale izkušnje sinteze in harmonije. Estetska izkušnja mora biti utemeljena v etičnem sporočilu. Oblika brez duhovne vsebine je zanj brez pomena. Od 7. junija 2001 je izredni član SAZU.