nazaj na dogodke
Zoran Srdić Janežič, How much wood would a woodchuck chuck if a woodchuck could chuck wood: Razstava
Galerija Hest 35
12.11.2009 - 26.11.2009
 

How much wood would a woodchuck chuck if a woodchuck could chuck wood Oder, pridušene luči, gledalci… Pogled, ki nas vpelje na, po eni strani filozofsko naravnano, po drugi pa igrivo razstavo. Igrivost napoveduje že sam naslov razstave, ki od nas terja bodisi visoko mero koncentracije, bodisi lomljenje jezika. Poleg tega, pa se v naslovu skriva tudi material, ki je glavni vsebinski in formalni nosilec razstave. Les, ki je živ material, ko je posekan ne živi več, ampak zaživi, v prenesenem pomenu, skozi novo funkcijo (živi v ideji tistega, kar predstavlja). Tako Zoran iz lesa ustvari »živali«, ki jih postavi v vlogo gledalcev, strmečih v drevo, prav tako izdelano iz lesa. Paradoksalno, reliefno zgrajeno drevo gledalcem-živalim ni vidno. Pravzaprav strmijo v napis, ki je v bistvu naslov razstave. Med gledalci in drevesom je namreč stena, ki obenem loči in povezuje. Vsaka izmed skulptur po določenih lastnostih spominja na kakšno žival. Gre za fantazijske živali, ki so v svojem bistvu nežive. Les jim da določeno toploto, živost. Osnovi poudarek žabe, muhe, zajca, kure… je na nekakšnem »magičnem očesu« (ponekod sta očesi celo dve). Posebej zabavna je povezava magičnega očesa in kure (kurje oko!). K celotnemu vtisu skulpture ne prispevata samo oblika in barva, ampak tudi na videz naključni prehodi v materialih, stiki posameznih plasti. Stiki so vidni, ponekod še posebej poudarjeni, večina »akterjev« ima nekakšen pogojni mehanizem, ki vzpodbuja interakcijo gledalca. Razstava je zastavljena na ideji, da bi obiskovalci s komentarji soustvarjali razstavo in ji dodali novo dimenzijo in življenje. V samih figurah je prisotna dvojnost, saj so le-te na en način monumentalne, na drug način pa nekakšne igrivo razvrščene pošasti, spake. In če jim je polihromacija odvzela del monumentalnosti, postavitev to monumentalnost toliko bolj poudari. S tem pa nastopi filozofski element razstave. Razstava idejno temelji na umetnikovi želji, ki bo za vekomaj ostala le želja, saj avtor hrepeni po tem, da bi iz najstarejšega drevesa na svetu (4.800 let) izdelal skulpturo. S tem bi lesu podaril novo življenje in mu z novo vsebino in formo, omogočil nadaljnje dolgo bivanje. Trmasto vztrajanje pri uresničevanju želje bi neizogibno pripeljalo do samouničenja. Želja kot ideja pa ima nadvse pomembno vlogo in nenehno živi. Na pozabimo, da na platonistični lestvici bivajočega, na vrhu najdemo idejo samo, le-tej sledijo predmeti oziroma stvari, ki so le posnetkih teh idej in na koncu pridemo do umetniških del, ki so kot posnetki stvari pravzaprav posnetki posnetkov. Avtorja, kateremu umetnost predstavlja edino možno točko svobode, prav ideje in želje silijo k nenehnemu snovanju in ustvarjanju. Zoran nas, kot že rečeno, skozi razstavo nenehno pelje po dveh poteh, ki se na določeni stopnji križata. V razstavo se lahko globoko poglobimo in tuhtamo o pomembnih življenjskih rečeh, lahko pa se ob njej le zabavamo. Sama se, definitivno, odločam za slednjo… Elizabeta Rogović

DRUGE RAZSTAVE IN DOGODKI
Galerija Hest 35
12.11.2009 - 26.11.2009
ZORAN SRDIĆ JANEŽIČ, HOW MUCH WOOD WOULD A WOODCHUCK CHUCK IF A WOODCHUCK COULD CHUCK WOOD
Razstava

Več
Galerija Hest Maribor
22.9.1995 - 7.10.1995
FRANCE SLANA
Razstava

Več
Galerija Hest Maribor
5.6.2007 - 20.6.2007
RAJKO ČUBER
Razstava

Več
Galerija Hest Maribor
23.4.1992 - 5.5.1992
IVO PRANČIČ
Razstava

Več