nazaj na dogodke
Slovenski impresionisti iz zasebnih zbirk: Razstava
Galerija Hest Ljubljana
18.6.2005 - 2.7.2005
 

Slovenski impresionisti iz zasebnih zbirk Razstava del slovenskih impresionistov, ki jo prirejajo v galeriji Hest v Ljubljani, je lepa priložnost za spodbudo k razmišljanju in komentar situacije na področju likovne umetnosti, kakor tudi razmerij med poklici ter dejavnostmi, ki zadevajo nakupovanje, prodajo, ocenjevanje, zbiranje, proučevanje, publiciranje in razstavljanje umetnin. Zbiranje umetnin je posebna strast, ki terja veliko predanost, pogosto celo odpovedovanje, poznavanje gradiva in zakonitosti tržišča. Neobhodno vsebuje preudarno predvidevanje tveganja pri ceni ali, še pogosteje, pri izvirnosti umetnine. Na našem umetnostnem trgu sta ta dva problema največja. Umetnostni trgovci, zbiralci, kupci in prodajalci, cenilci, eksperti, restavratorji in muzealci si prizadevamo, da bi te razmere uredili v vsestransko korist in vzajemni interes. Marsikateri posameznik znotraj teh skupin bi želel biti samozadosten, toda povezani smo z gosto mrežo skupnih interesov, tekmovalnosti, spoštovanja ali prezira. Le vsi skupaj pa sestavljamo sistem, za čigar obstoj smo soodgovorni. Naši svetovi tradicionalno veljajo za majhne, vase zaprte in obremenjene z nezaupanjem. Domišljamo si, da je naša publika različna, da so različne naše vrednote in koncepti zbiranja. In vendar je na vseh straneh več ljudi, ki se takim delitvam upirajo in raje vlečejo niti povezav. Srečujemo se v muzejih, na umetnostnem tržišču ali zasebnih razstavah. Naš namen je premakniti diskurz v novo in plodnejšo fazo ter prispevati k bolj niansiranemu razumevanju delovanja in ciljev različnih strani, ki se ukvarjamo z likovno umetnostjo. Z učinkovitim sodelovanjem bi dosegli prepotrebno medsebojno zaupanje in razširili področje poznavanja, znanja, delovanja in navdahnjene izmenjave mnenj. Sodelovanje med zbiralci ali zasebnimi lastniki in muzeji je zaradi razmer po drugi svetovni vojni obremenjeno z največjim nezaupanjem. V Narodni galeriji že desetletja sodelujemo z zasebnimi lastniki, saj brez njihovih slik marsikatera razstava ne bi bila dovolj celovita. Posojene slike smo restavrirali, strokovno ekspertizo pa objavili v katalogu razstave. Tako si je lastnik zagotovil vrednost umetnine na trgu, če bi se odločil za prodajo. Danes, v spremenjenih političnih ekonomskih in socialnih okoliščinah postavljamo tovrstno sodelovanje na nove temelje. Vse pogosteje pa ugotavljamo, da ekonomska moč zasebne inicitive pogosto presega ekonomsko zmogljivost državnih ustanov. Sodelovanje med muzejsko ustanovo in umetnostnim trgom je bilo pogosto problematično. Omejeno je bilo na akt prodaja-nakup ter skopo in diskretno izmenjavo informacij. Muzealci smo - neuradno in anonimno - ugotavljali ali potrjevali avtorstvo, trgovci z umetninami pa so dela, pomembna za nacionalno kulturno identiteto, najprej ponudili v odkup muzejski ustanovi. Žal velja omeniti tudi konflikte, ki so nastali zaradi zlorabe muzejskih dokumentov v korist umetnostnega trgovca ter na škodo kupca in institucije. Sodni cenilci, poznavalci in eksperti so pogosto združeni v eni osebi. Ob zahtevnejših in dobro podkovanih zbiralci postajajo eksperti vse manj potreben člen v verigi. Še vedno pa slednji s svojimi izkušnjami in strokovnim ugledom lahko za posamična področja zagotovijo zanesljivo sodbo. Toda tveganje je veliko, saj njihov primarni motiv ni zaslužek, temveč odgovornost in etični odnos do lastnega dela. Pobuda Galerije Hest za odprto in tvorno sodelovanje z Narodno galerijo je drugačne vrste. Sledi novo zastavljeni poti in je zato dobrodošla. Umetnostni trgovec postaja ne le dober poznavalec, temveč tudi vezni člen med zasebnimi zbiralci in institucijami. Te lahko s svojim aparatom in strokovnjaki zagotavljajo strokovno ekspertizo in ustrezno obdelavo umetnine, kakršno terjajo strokovni standardi, v zameno za povečan študijski repertoar podob, ki omogočajo popolnejši pregled nad opusom nekega umetnika. Ali če slednje povem z Malrauxovimi besedami: institucije si na ta način dopolnjujejo svoj 'imaginarni muzej'. V času vse bolj odprtih meja, računalniške tehnologije in naglih izmenjav informacij, si v Narodni galeriji prizadevamo zavarovati celoten starejši slovenski umetnostni nacionalnega pomena. Zato želimo evidentirati čim več umetnin, jih popisati, fotografirati in vključiti v evidence podatkov za raziskave. Popoln pregled nad opusom nekega umetnika dovoljuje spletanje goste mreže podatkov o njem in njegovem delu ter omogoča varne sklepe in posploševanja. Slovenski impresionisti, Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matej Sternen in Matija Jama, so poznani najširši publiki in jih ni potrebno posebej predstavljati. Njihova dela so reproducirana že v osnovnošolskih učbenikih, na znamkah in bankovcih, v reklamnih oglasih, poljudnih knjigah itn. Njihovi opusi so dovolj natančno preučeni in starejše bazične študije današnjim raziskovalcem omogočajo široke interpretativne posege ter posamične detajlne študije, ki se opirajo na zdavnaj zbrano in publicirano faktografijo. V Narodni galeriji že desetletja vodimo register njihovih del, ki je verjetno najpopolnejši segment naše dokumentacije in gotovo najučinkovitejša referenca za identifikacijo avtentičnosti slik slovenskih impresionistov. Kot pomemben pripomoček služijo tudi seznami v monografskih razstavnih katalogih Moderne galerije in Narodne galerije. Za vsakega zbiralca umetnin - ljubiteljskega ali poklicnega - so slike impresionistov posebna trofeja. To je značilno za ves svet, ne le za naše kraje in razmere. Cene so vrtoglavo visoke in še se dvigajo, ker to narekuje klasična zakonitost ponudbe in povpraševanja. Pojavlja se nekaj malo znanih in redko videnih slik, zvečine pa vendar gre za dela, ki vsakih nekaj let zaokrožijo po tržišču. Pričujoča razstava kar najširši javnosti za kratek čas omogoča ogled umetnin, ki so sicer namenjene občudovanju ozkega kroga ljudi. Razumljivo je, da je razstavljenih največ Jakopičevih del, saj je bil prav on najbolj ploden umetnik med vsemi štirimi. Marsikdo med nami je ob pripravah na to razstavo prvič videl varianto njegove slike Spomini iz leta 1912. Večje in barvno drugačno platno z identično kompozicijo je del stalne postavitve v Narodni galeriji. V zadnjem času smo lahko videli več Jakopičevih malih oljnih študij, barvnih skic za razne motive; nekatere poznamo tudi iz manj uglednih situacij in izpod dosti mlajšega čopiča. Burno, že kar detektivsko preteklost, ima tudi Jakopičevo zgodnje platno Device iz obdobja med letoma 1903 in 1904. Kompozicijo, ki kaže umetnikovo bodočo ženo in njene sestre pri branju ter šivanju, je naslikal v Škofji Loki, pozneje pa jo je razrezal na več manjših delov. Fragmente razrezane slike je Ljerka Menaše v celoti zbrala in sestavila v prepričljivo celoto za razstavo v Moderni galeriji leta 1970. Danes je tudi površina rekonstrukcije ugledno urejena in vabljiva za oko. Morda bo prav tokratna razstava priložnost za odkritje fragmenta, ki je tedaj ostal samostojna slika in je pozneje poniknil. Posebna dragocenost razstave so Groharjeva dela, saj so sicer redka. Mikavni sta dve mali zimski kompoziciji s konca leta 1903 ali začetka 1904, ki ju je naslikal na stranici odslužene škatle za cigare med pripravami za razstavo pri Miethkeju. Enotna koprena bleščeče svetlo modre in bele površine zasnežene pokrajine staplja obrise predmetov z ozadjem. Sternenov osrednji slikarski motiv je bila človeška figura, zlasti upodobitve čutnih ženskih aktov in polaktov v intenzivnih barvnih kontrastih. Redkeje je slikal moške figure. Mladenič po kopanju je veliki, voluminozno modelirani moški akt, ki je verjetno nastal sočasno z zgodnjimi Jakopičevimi Kopalci v krajini. Impostacija figure spominja na tradicionalne akademijske študije, kakršne je gotovo slikal tudi v Ažbetovi šoli v Münchnu. Devet razstavljenih Jamovih slik je tehten in ilustrativen prerez umetnikovega opusa ter njegovih najljubših motivov. Med njimi je tudi ena najlepših upodobitev Blejskega jezera in gradu nad njim. Jama se je učinkovito izognil klišejskemu razgledničnemu izrezu in se na znani motiv zazrl skozi rahlo mrežo drevesnih vej. Grohar, Jakopič, Sternen in Jama imajo skupno izhodišče, to je šolanje pri Antonu Ažbetu v Münchnu. Ažbetova dela, sočasna dela drugih slovenskih poznih realistov, kakor tudi začetke, poznejši razvoj ter različne poti vseh štirih osrednjih protagonistov slikarstva prve četrtine 20. stoletja na sistematičen način predstavlja razstava v Narodni galeriji, ki tukajšnjo učinkovito dopolnjuje. Barbara Jaki

DRUGE RAZSTAVE IN DOGODKI
Galerija Hest Ljubljana
6.10.2000 - 18.10.2000
VIKTOR ŠEST
Razstava

Več
Galerija Hest Maribor
15.5.2012 - 8.6.2012
EMERIK BERNARD
Slike

Več
Galerija Hest 35
26.5.2008 - 12.6.2008
MARTINA BOHAR, KARAVANA ROVK
Razstava

Več
Galerija Hest 35
5.11.2008 - 19.11.2008
ANDREJA GORJANC


Več